Abraham Lincoln

Že od včeraj se spravljam napisat resen blog o svojem videnju vloge zavetišč v naši družbi, pa se nekako ne uspem pripravit do tega. Pa ne zato, ker ne bi imela jasne slike,  tudi ne zato, ker bi se šla umazane igre, ali si ne bi upala napisati tistega kar mislim. Tisti, ki mislijo drugače, imajo do tega jasno vso pravico, tisti, ki dajo kaj nase in svojo integriteto pa me bodo tako in tako vprašali, ko in če bo kaj treba.

Morda razlog tiči v tem, da se sprašujem, ali ima smisel? Spomin mi še vedno predobro služi, vsak pa mora sprevideti sam. Tistim, ki razumejo, ni potrebno razlagati, tistim, ki ne, nima smisla.
Dnevi so vse krajši in lepih sončnih dni bo vse manj. Koristneje jih bo preživeti zunaj, kot pa pisati o tem komu je vredno pomagati in komu ne. Za danes morda le to, da zavetiščarstvo ni in ne bi smelo biti biznis! Je družbenokoristno delo, javni interes, je služba, financirana iz javnih, torej naših sredstev, pod znanimi pogoji. Če pa je biznis, potem pa naj se ga tisti, ki tako mislijo, gredo brez donacij in brez javnih sredstev. Nehigienično se mi namreč zdi ustvarjanje dobička na račun živali, še bolj pa to, da verjamem, da imajo zavetiščarji podjetniki višji življenski standard  kot marsikateri donator.

Domov za vse zapuščene živali ni, vseh jasno ne morem rešiti, moja pomoč je žal omejena. Morda je prav zato vredno toliko bolj razmisliti, komu bo namenjena. Kako vi ne vem, zase pa lahko rečem, da pomagam le še tistim neprofitnim organizacijam in posameznikom, pri katerih se mi ne bo potrebno nikoli vprašati, če morda ne podpiram mačka v žaklju.

Komentiranje ni vec mogoce.