to stop communicating with each other, so we can have some conversation.

Judith Martin

Ko je Mali princ razočaran spoznal, da njegova vrtnica ni nič posebnega in je le ena med milijoni, mu je na pomoč priskočila lisica. Razložila mu je, zakaj je prav njegova vrtnica nekaj posebnega, da je za vedno odgovoren za tisto kar je udomačil in negoval. Mali princ je razumel. Škoda, da človeška rasa ni tako odrtega uma.

V Sloveniji imamo Zakon o zaščiti živali, ki njihovim lastnikom nalaga obveznosti, skrb in odgovornosti, med katerimi sta tudi obvezno čipiranje psov in preprečevanje neželenih mladičev. Imamo tudi službo, ki naj bi izvrševanje zakonsko predpisanih obveznosti tudi nadzirala in sankcionirala, pa tokrat pustimo to ob strani. Ker naj v Sloveniji prostoživečih psov ne bi bilo, so torej vsi zapuščeni lastniški, in če se lastnik v osmih dneh ne pojavi, postanejo naslednjih 30 dni last lokalnih skupnosti. 31 dan postanejo nikogaršnji in pogrešljivi. Zavetišče lahko 31 dan za njih odredi evtanazijo. Po mojem vedenju, so v RS 3 zavetišča, ki evtanazije, razen v veterinarsko opravičljivih primerih, ne izvajajo sploh, nekaj takih ki se zakonsko dovoljenega prijema poslužijo po nekaj mesecih ali letih in nekaj takih za katere mi ni znano, kaj počno, saj teh podatkov ni ali niso dostopni. Zgražanje nad slednjimi mi je podobno nekorektno in nesmiselno kot opletanje z izjavo, da je katero izmed prvih treh eno redkih, ki ne…. Nihče ni dolžan sprejeti odgovornosti za tujo žival, nihče ni dolžan na svoje pleče prevzeti finančno breme preživljanja nikogaršnjih živali, prav tako pa nima nihče pravice se zgražati in s prstom kazati na tiste, ki zakon upoštevajo in ga izvršujejo. Odločitev o življenju in smrti tuje živali ne bi smela pristati na plečih nikogar. Edini odgovorni, edini vredni vseh obsodb in zgražanja, edini, ki bi jim vsaj finančno breme moralo biti naloženo, so lastniki, ki so svoje živali zapustili ali dopustili njihovo nekontrolirano razmnoževanje. Če bi nekoliko več truda in pozornosti namenili preprečevanju razloga, da so zavetišča tako polna, bi vsi skupaj naredili veliko več za lepši jutri štirinožcev, kot pa ga kdorkoli naredi z opletanjem z obrabljeno frazo ali zgražanjem nad tistimi, ki 31 člen ZZZiv izvajajo.
Pa nam je tisto prvo čisto po slovencelsko pretežko. Veliko lažje je v enega izmed zavetišč odnesti žakelj cenovno najugodnejše hrane in si olajšati vest misleč, da smo rešili pasje življenje. No, pa ga nismo! Žakelj hrane žal ni vse, kar ti psi potrebujejo. Potrebujejo vsakodnevno nego, po potrebi zdravstveno oskrbo, prostor, nekoga, ki bo ta prostor vsakodnevno čistil in predvsem posvojitelja! Zavetišča, ki se trudijo, ki varovancem nudijo kar se da dobro oskrbo, bolj kot katerokoli drugo zavetišče potrebujejo zanesljive in odgovorne posvojitelje. Potrebujejo vsestransko podporo ozaveščene in odgovorne javnosti, ki ne bo drla reševati psov, ki jim grozi evtanazija ali tistih, ki so se jih lastniki naveličali.  Javnosti, ki bo podporo vloženemu delu izrazila z odgovornimi posvojitvami v prav teh zavetiščih. Tokrat jih ne bom naštela, lahko pa povem, da po moji oceni preštejem tri.
Reševanje psov pred evtanazijo in posvajanje tistih, ki so se jih lastniki iz 1000 in enega butastega razloga naveličali, je potuha njim in klofuta tistim, ki se trudijo delati dobro za lepši jutri vseh živali. Ampak čisto po slovencelsko lahko slednji crknejo medtem ko bodo “rešitelji” deležni slavospevov širših ljudskih množic. Kako žalostno in kako tipično slovencelsko!

Komentiranje ni vec mogoce.