Jimmy Dean

Stvarem, ki jih slabo prenašam, se skušam izognit kolikor je to pač mogoče. Če se le da, se izognem pogrebom. Pa ne zato, ker bi bila nespoštljiva ali se ne bi želela poklonit spominu. Slabo, zares slabo prenašam dejstvo, da nekoga ni več in je vse, kar je ostalo, le kup neizkoriščenih priložnosti. Včasih imam težave že ob čisto običajnih poslavljanih, pa se delam kot da jih ni, pogreb pa je neizpodbiten dokaz, da je nekdo odšel za vedno. Ne glede na to, kako zelo se jim skušam izognit ali kako zelo težko sledim tistim, ki se jim “ne morem”, pa vedno v meni sprožijo tok misli in odločitev. Naenkrat veliko bolj jasno vidim stvari, ki so pomembne in odvržem nekaj trivialne nesnage. Mislim, da se vse premalo zavedamo stvari, ki štejejo,  se oklepamo kratkotrajnih puhlic in sledimo lastnim kratkoročnim egoističnim ciljem.

Because we don’t think about future generations, they will never forget us.
Henrik Tikkanen

Ni potrebno biti ravno humanitarec, živalovarstvenik ali kakšne druge sorte revolucionar,  da bi videl strahote, ki se dogajajo na modrem planetu, kot ni treba biti posebno brezčuten, da v te strahote ne bi posegel. Pravzaprav niti ni potrebno, da pogled seže daleč, tudi interneta ni potrebno imeti, dovolj se je ozreti okoli sebe, da bi srečal pomoči potrebne. Za tiste, ki želijo pomagati, je dela dovolj v bližnji okolici. Ko gre za živali, so tako blizu,  da oči sploh ni potrebno naprezati.

Hudo mi je bilo pozimi, ko so na poljskem živali umirale zaledenele, hudo mi je zdaj, ko umirajo v poplavah. Hudo mi je ob pogledu na vsakega požganega, pretepenega, zlorabljenega pitbula v ameriki, kot mi je hudo za vsako drugo zlorabljano žival kjerkoli drugje. Ne razumem, kako se lahko take reči danes še vedno dogajajo, aktivno pa rešujem le te, ki so mi blizu. Te, ki so naša odgovornost in skrb, moja aktivna pomoč seže  le do meje. Pa ne zato, ker sem brezčutna, ampak ker nisem dovolj bogata, da bi pomagala vsem, in ker je pri nas preveč pomoči potrebnih, za katere zmanjkuje časa, prostora, denarja in ljudi. Dokler za vsakim vogalom deželice pod Alpami umirajo mačke, dokler si lahko psa nabavi vsak bizgec in ga brez posledic odda, ko se mu tako zahoče, dokler psi na prekratkih verigah brez zavetja životarijo, umirajo od klopov izsesani, lačni in žejni, tistim, ki podobne ali večje grozote doživljajo izzven naših meja, drugega razen sočutja ne morem nuditi. Vse ostalo ni nič manj kot izdaja tistega, ki rabi mojo pomoč, ker druge dobil ne bo.

Naš pasji gost ima nov dom. Nekaj ljudi je ob pravem času na pravem mestu počelo prave stvari. Ko je bil čas, so se pojavili pravi posvojitelji, ki mu bodo nudili pravi dom, iz istega naslova pa ne bo več takih kandidatov. Tako  nekako sama vidim smisel prave pomoči. Ena od odločitev, ki so posledica dogodka iz prvega odstavka je ravno ta, da pomagam le še takrat, ko bodo sledili pravi postopki.

Komentiranje ni vec mogoce.