Že ene petič zapored poslušam The Scientist od Coldplay.

“Running in circles, coming up tails
Heads on a science apart
Nobody said it was easy
It’s such a shame for us to part
…
I’m going back to the start”

Zaupanje v pravno državo in njene organe ponovno vzpostavljeno. Vsaj za krajši čas. Bleferjem se je namreč začelo pošteno zatikat. Končno.
Protikorupcijska komisija ubogemu Francu med drugim očita sistematični klientelizem. Kljub igranju žrtve političnega maščevanja komisije, ga je predsednik stranke Radovan Žerjav pozval k izstopu. Čeprav ne verjamem, da v vseh teh letih očitkov in ovadb ni imel razlogov za posumit v zakonito in pošteno delovanje svojega strankarskega kolega in župana, pa je njegova današnja poteza pomembno sporočilo. Klientelizem je očitno dosegel kritično maso tolerance pri ljudstvu, ko je dovolj. K odstopu županov sicer ni mogoče prisilit niti kadar so pravnomočno obsojeni, jih je pa mogoče vsaj nagnati iz stranke. Tudi to je nekaj. Zganjanje klientelizma ni več sprejemljivo.

Tudi s podpisi in osebnimi podatki se ne gre igrati. Potem, ko se je s spodletelim poskusom nakupa podpisov podpore h kandidaturi osmešila predsedniška kandidatka Monika Malešič, smo dobili še eno čisto pravo afero – Vinkove gate. Ker je Informacijski pooblaščenec kljub vsemu tisti organ, ki mu še skorajda najbolj zaupam, verjamem tudi oceni Pirc Musarjeve, da javno dostopni podatki kažejo na to, da so referendumske podpise izgubili na MNZ. Šment, pa tako so se trudili zadevo prikriti, celo do zadnjega so jo držali v predalu.

Italiani pravijo non c’è due senza tre, pa so odpisani doživeli še tretji udarec. Podpis Melite Župevc je pristen. Ker pisne izjave Župevčeve niso bile dovolj, so to potrdili še v Nacionalnem forenzičnem laboratoriju.

Pravijo, da ena lastovka še ne prinese pomladi, zato zgornje primere štejem posamezno. Verjamem, da so to še tri lastovke, ki so se pridružile tisti tožilca Kozine. Tudi demonstracij v Mariboru ne gre spregledati. Zares verjamem, da so to sporočila, ki pravijo klientelizmu vseh sort “ne, pravna država vendarle deluje.” Kaže celo, da bi igranje z osebnimi podatki znalo komu spodnesti stolček. Lepo. Kdo bo naslednji? Poti je več, cilj še vedno en sam.

For it shall surely be yours.

Emerson, Ralph Waldo

Zadnje čase se mi zdi, da nekam krotko zrem v svet. Ne morem se odločit ali je vsega preveč, premalo ali pa se tudi meni preprosto ne da več. Morda pa je le zatišje pred viharjem. Zna biti, da videz, kot običajno, vara. Ne tako mirno in neopazno kot se zdi, so minili taki in drugačni dnevi. Dan reformacije, pa dan spominov, Martinovo in celo volitve. Celo kakšen oseben razlog za praznovanje kakšne obletnice bi se našel vmes. V nasprotju z naravo, ki naj bi se v teh jesenskih časih pripravljala k počitku, se meni namreč zdi, da jesen po pravilu postaja moje najbolj razburljivo obdobje v letu. Hecno, če pomislim, da včasih jeseni nisem marala ravno zato, ker me je vedno spominjala na konec nečesa lepega in prijetnega. In hecno, da o praznovanju obletnic razmišljam jaz, ki se jim izogibam vedno bolj.

Prav veliko želja nimam, sem in tja pa si privoščim kakšno za običajne ljudi morda malo nenavadno. Tako sem si leta želela, da bi mi kdaj policaji namesto pridige o prehitri vožnji raje dali pihat. Saj ne, da me ustavljajo zelo pogosto, se pa sem in tja zgodi, in ker ne pijem, si tako nenavadno željo lahko privoščim. Po letih upanja v prazno, se mi je že pred časom vendarle uresničila. Minilo je skoraj točno natanko dve leti, od takrat. Rezultat je bil jasno 0.0. Pred nekaj dnevi sem med brskanjem po avtu naletela na zapisnik, ki bo uokvirjen našel svoj prostor na steni. Prijetni spomini, ki jih ni težko podoživeti, le da so te dni temperature zunaj nekoliko bolj prijazne, pa je posedanje ob pijači prijetnejše.
Vsi pa seveda niso prijetni. Ampak spominov na tisto, kar mi je pred letom dni kratilo spanec, ne gre obujati. Misel na posledice je, pa če se še tako čudno bere, mnogo prijetnejša. No, seveda zame. Sem prepričana, da se kdo od soudeleženih z mano ne bi strinjal.

Med dogodki, ki bodo v prihodnje še soustvarjali jesenske spomine je gotovo tudi nedavno Židanovo zanimanje za delovanje slovenskih zavetišč. Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo, prehrano in okolje, DZ je na VURS naslovil nekaj vprašanj, ta pa je nanje odgovoril. Med odgovori je najti kar nekaj zanimivosti, med drugim tudi to, da je bil v posameznih zavetiščih ugotovljen sum kaznivega dejanja goljufije in prirejanja javnih listin, kar je bilo posredovano pristojnim organom pregona. Iskreno sicer dvomim, da se je sum porodil VURSU brez zunanjih dražljajev, pa kljub vsemu, nekaj je. Organi pregona delujejo nekoliko drugače kot VURS in so manj dojemljivi za atribute lušnih punc in žaljenje te nerazsodne, maščevalne civilne družbe, ki jo bojda ne vodi nič drugega kot pregovorna slovenska foušija in osebna maščevanja. Verjamem, da bodo goljufijam, ponarejanju, zlorabam položaja in podobnim nevšečnostim prišli do dna. Kdo bi vedel kaj in koga vse bodo v postopku še našli. Poti je več, cilj je še vedno en sam.

Funny, that’s all I did, day after day after day for half a year, and I never tired of it. What I’d been through seemed so vast, with so many facets. Vast, but real, very real, which was why the experience persisted in towering before me, like a monument lit up at night. And the thing was, it was a monument to me.
Haruki Murakami

I wanna sing, I wanna shout
I wanna scream till the words dry out
so put it in all of the papers,
I’m not afraid
they can read all about it