have been accomplished by people who have kept on trying when there seemed to be no hope at all.

Dale Carnegie

Še nekaj minut in spet bo konec. Konec tistega dne, vsaj enega v letu, ko je nekaj več pozornosti namenjeno živalim. Slaba tolažba za mnoge med njimi, ki so zasužnjene v najbolj primitivnem pomenu besede, ampak nekje je menda treba začeti. Ko človek takole na hitro preleti sporočila ob današnjem dnevu se mu zazdi, da je namenjen le psom in mačkam. Skoraj razumljivo, saj so najbolj na očeh, posli, povezani z malimi živalmi, pa v tujini veljajo za hitro rastočo dejavnost. Po podatkih Evropskega združenja proizvajalcev hrane za male živali naj bi proizvajalci hrane za male živali in sorodna podjetja skupaj ustvarili 24 bilionov € letnih prihodkov. Billionov piše, ja. Čeprav v primerjavi s tem zneskom na prvi pogleda zgleda bolj drobiž, pa so manj srečni psi in mačke precejšen strošek za slovenske občine. Za zapuščene živali je najmreč namenjen dober milijon eur, ki ga slovenske občine na leto namenijo slovenskim zavetiščem. Money makes the world go around, pa si psi in mačke zaslužijo nekaj več pozornosti tudi na svetovni dan živali. Nekje je pač treba začeti, pravijo. Nekako je treba ljudi spodbuditi, da razbremenijo občine in nase prevzamejo finančno breme, ki jim ga prinašajo živali. Z veterinarji in njihovo poglavarko Veterinarsko zbornico se namreč kot kaže ne da skleniti dogovora o nujnem znižanju cen sterilizacij in kastracij, pa imamo dvakrat letno poplavo najmanj zapuščenih mačjih mladičev.

Pa daleč od oči, daleč od srca, tudi pravijo. Na tiste, ki jih ne vidimo, lažje pozabimo. Pač, najbolj običajno verjetno res ni razmišljati v kakšnih pogojih je živela krava, medtem ko si v kavo natočimo njeno mleko. Še na higienske pogoje v obratih mlečnopredelovalne industrije ne pomislimo, kaj šele na kravo. Da ga je potrebno hraniti v hladilniku nam še gre, če ne drugače pa zato, ker se vsaj poleti hitro skisa. Pitje kave s skisanim mlekom pa večini ne predstavlja posebnega užitka. Torej to vemo – mleko hranimo v hladilniku. Kot jajca, ki so takorekoč obvezna oprema povprečnega hladilnika. Pridejo prav, ko se človek lačen vrne iz službe in bi nekaj na hitro pojedel. Hecno, kako različne cene imajo jajca. Dandanašnji, ko nas vlada iz dneva v dan preseneča z vedno novimi rezi v prihodke, dvigi davkov in podobnimi zabavnimi vsebinami, je potrebno paziti na vsak cent. Vajeni izbiranja med bolj ali manj dolgočasno obarvanimi kartonastimi škatlami smo že zdavnaj pozabili, da jajca pravzaprav prihajajo od kokoši. Da cenejša škatla pravzaprav pomeni nemogoče pogoje za kakoši, nas pa sploh ne spreleti. Najbrž se nimamo časa ukvarjati z neprijetno mislijo, da v tiste m2 velike kletke, v katerih preživijo svoje bedno življenje, kokoši morda ne sodijo. Eh, življenje je kruto kamorkoli pogledaš, kaj bi se ukvarjali s problemom baterijske reje. Saj gre samo za kure… Pa mimogrede, jajca iz vsaj hlevske reje niso tako bistveno dražja…

Tudi za ovce nas pretirano ne skrbi. No, vsaj do takrat ne, ko v časopisih naletimo na posnetke poklanih ovac. Takrat se nam zasmilijo, in takrat je treba od ministra zahtevati ukrepe. Odstrel volkov, kakopak. Ups, pardon – odvzem iz narave al kako se že temu reče. Kakšna je razlika med enim in drugim sicer ne vem, se pa to drugo zagotovo lepše sliši. Tudi medvedi so nadloga, ki jo je potrebno odstreliti. Pardon, odvzeti.
Mimogrede ob poročanju o napadih na drobnico še nikoli nisem zasledila, da bi čredo varovalo nekaj psov ovčarjev. Pa menda imamo Slovenci eno svojo, avtohtono in prav ovčarsko pasmo. Kraškega ovčarja. Iz imena bi človek sklepal, da je pasma nastala na Krasu zaradi potrebe po čuvanju ovac. Morda celo prav tistih na Krasu. Aja, kot sem se (priznam, da za trenutne potrebe) dala podučiti poznavalcem, mora imeti pes rodovnik, da je res kraški ovčar. Ker namreč rodovniki so bistvo, ne značajske in druge lastnosti, značilne za neko pasmo. Morda bi torej lahko rejci v zaščito svoje drobnice na ograjo zalepili vsaj nekaj rodovnikov, če si že psov ovčarjev ne morejo nabavit. Morda pa volkovi prav razumejo pomen rodovnika, če že ljudem ni jasno.

Za sprostitev po napornem dnevu in če imamo ravno srečo, da smo v bližini, lahko zavijemo tudi v cirkus. Dih jemajoče točke lahko peljemo gledat tudi otroke. Nikar se ubadat z mislijo, da za tisto urico čudenja stojijo leta zlorab in bivanja v neprimernih pogojih. No, razen če menite, da divje živali običajno živijo v majhnih kletkah na kolesih s katerimi se prevažajo iz kraja v kraj v lovu za večerjo…

Tisti z debelejšo denarnico pa lahko odletijo na ogled predstav v Sea world. Nekdo od kitov ubijalcev se je sicer menda grdo poškodoval na robu bazena, pa nič zato. Ga bo za zabavo cenjenih gostov že nadomestil kdo drug, dokler se pač rana ne zaceli. No, če bi ga pri nastopih ovirala.

Pač, radi imamo živali. In menda je več vrst ljubezni. Zna biti, da se na to, da imamo živali radi in bomo še naprej za njih porabili toliko kot sedaj (kar bo sicer težko, ko ne bomo imeli več kaj porabiti), zanaša tudi vlada, ki načrtuje dvig DDV na hrano za živali. Morda se zanaša na to, da prodajalci hrane ne bodo na ta račun povišali cen. No, glede na to, da DDV plača končni kupec, malce dvomim. Zna bit, da se na to, da imamo radi živali, zanašajo tudi prodajalci. Za razliko od medijev, ki so zagnali vik in krik zaradi zvišanja DDV na tiskane medije, kakšnega strašnega razburjenja (razen nekaj posameznikov) od skrbnikov, prodajalcev in distributerjev hrane za male živali nisem zasledila. Pač, po naše. Dokler me v resnici ne doleti, me ne zanima…

Na poslanskih klopeh se bo kmalu znašel predlog spremenjenega Zakona o zaščiti živali………

Eh ja, saj ga je že konec. Tega dneva živali. Ko bi ga le izkoristili tako, da bi zares služil kakšnemu širšemu namenu. Recimo temu, da se zavemo, da niso živali tu, da si jih zasužnjimo, ampak da z njimi sobivamo.

Regulatorji odpovedujejo en za drugim na celi črti. Stečajni upravitelji prijateljujejo s stečajnimi sodniki, ki jim vodijo postopke, delijo si posle, posojajo imena. Nadzorniki gledajo mimo nadzorovanih, ti pa ljudstvu kažejo osle. Inšpektorji pozabljajo, da morajo delovati v javnem interesu. Imamo na tone strokovnih in političnih služb, parlamentarnih komisij, organov nadzora in pregona, sektorjev, oddelkov, agencij in uradov, samo pristojnih nam manjka. Če že je mogoče v vsej tej množici najt koga, ki to je, pa se to skoraj zagotovo ne more ponoviti pri iskanju odgovornega. Odgovoren pač ni nihče. Tudi kriv ne. Vsaj dokler mu krivda pravnomočno ni dokazana. S sodbo neodvisnega sodstva seveda. Če primer prej ne zastara. No, sodniki so pri svojem delu vsaj samostojni, če že neodvisni ne. Obsojeni pa so tudi neodvisni. No, vsaj od obsodbe, ki jih ne ovira pri delu v poslanskih klopeh ali na vodilnem položaju kakšnega organa. Tako je menda v vrhu. Riba pri glavi smrdi, pravijo.
Pa na nižjih nivojih te države ni prav nič drugače. Zgledi pač vlečejo. Princip je isti, sve su ostalo nijanse. Le vložki so nižji.

Prav kmalu bo na poslanske klopi prišel novi Zakon o zaščiti živali. Pravzaprav njegove spremembe in seveda imam mnenje o njih. Tudi o 90 dnevnem financiranju zavetišč in prispevku v žurnalu. Le da ga tokrat ne bom napisala tu, pač pa najprej kje drugje. Čas je za naslednji level… morda že tudi za žetev.

So I’m not gonna lie

That’s when you feel my kind of love