I’m not playing games, just calling you for a duty.

Cali Swag District

Nedavno sem gledala prispevek v Tedniku o stanju v naši državi te dni, kjer se je igralka Ljerka Belak spraševala koliko še rabimo, da nam bo dovolj in bomo kaj naredili? Ob tem je večkrat zarobantila “Dost’ mam!”
Jaz imam tudi. Res mam. Dovolj imam bleferjev, takšnih in drugačnih. Tistih, ki s položaja avtoritete grozijo kako nam bo še slabše, če ne bomo/bodo ubogali, pri čemer jemljejo tistim, ki imajo malo, zato da bodo dali tistim, ki imajo veliko in so dali veliko nekaj “posvečenim” posameznikom, ki so upropastili banke. Kaj pa če bi povedali tako kot je, rekli bobu bob in začeli iskat rešitve od tam? Z odprtimi kartami in za spremembo pošteno?

Ampak kot kaže se blef pri nas dobro obnese. Če pa je za doseganje ciljev to premalo, se mu pridružijo še bolj ali manj odkrite grožnje, ustrahovanja, žalitve, diskreditacije… po možnosti s pozicije take ali drugačne avtoritete. Bullshit, ki ne služi ničemur drugemu kot “zavaravanju neprijatelja” za dosego lastnih, ozkih osebnih interesov. Ne ne, nikar pomislit, da gre za cepetanje. Cepata lahko le civilna družba, avtoritete (pa čeprav wannabe) nikoli. Cilj posvečuje sredstvo. To menda že vemo.

Dost mam, res mam. Dost mam hoje po robu zakona, po katerem je včasih treba loviti ravnotežje, da se pomaga živali, pa se z malo nerodnosti lahko cepne na napačno stran. In dost mam, da je pomoč živalim v stiski odvisna od vneme najditeljev, ki so včasih pripravljeni stopiti na rob, v želji pomagat pa tudi čez in se nevede znajdejo na napačni strani zakona. In dost mam, da tisti, ki bi lahko pomagali, ker imajo zakon na svoji strani, ne dvignejo svojih riti iz udobnih foteljev in raje preganjajo (tudi s kazenskimi ovadbami) tiste prve… v upanju, da jim bo enkrat zmanjkalo vneme, najbrž.
Pospravljanje živali v skrinjo ni pomoč. Pa tudi v lonec za golaž, ne.

Varen prevoz zapuščenim živalim omogoča Sleepy.  Me je že večkrat prijelo, da si boka avta oblepim s takima napisoma. Malo v veselje viteški marioneti, še bolj pa njegovi lutkarki. No, slednji morda to ne bi bilo ravno v veselje. Pa bi bil to navaden blef, čeprav deloma celo drži. Že res, da Sleepy omogoča varen prevoz zapuščenim živalim, nikakor pa ne kar vsem. Predvsem tistim z obale, pa še to ne vsem. Sicer pa saj je vseeno. Važno, da se lepo sliši.

Tudi zgodba okoli neuspešne posvojitve FLika še ni končana. Ker mam blefa dovolj, naj bosta na kupu obe plati. Tista direktorice Polone Samec, pa tista nesojene posvojiteljice.
Direktorica se je izjasnila takole, citat je iz foruma pesjanar:

“Me iskreno veseli, da smo v zadnjih dneh očitno dali nekaj kosti za glodat, da ljudem ne bo dolgčas v življenju.

1. Nesojena Flikova posvojiteljica (Flik ni star tri leta in ni bil prej šolan) je meni osebno v prvih razgovorih po telefonu razlagala, da njen gordon doma trpi, tuli, ne more vstati, je gluh in slep, je shujšan, ker ne more jesti in da se zaveda, da je egoistična, ker se ne poslovi od njega. Na moje vprašanje, ali dobiva protibolečinsko terapijo (vsaj), je odgovorila, da pri veterinarju ni bila, da ve, da so vsi njegovi sorodniki že zdavnaj pokojni zaradi različnih oblik raka. Na moje osebno vprašanje v živo sem od nesojene posvojiteljice dobila odgovor da ga je odpeljala na evtanazijo, v isti sapi od osebe, ki je bila zraven pa, da je poginil.
2. Na moja vprašanja o tem, če se zaveda, da želimo, da je pes pod nadzorom, je odgovarjala s stavki: 40 let imam pse, vsi so bili v šoli. To zame ni odgovor na moje vprašanje in nikoli ne bo.
3. Z nesojeno posvojiteljico, ki je prišla nenapovedano izven časa uradnih ur, sem govorila osebno – predvsem zato, da ji povem, da ji ga bomo vseeno pokazali po tem, ko bo do konca skadila čik, ki si ga je prižgala pred zavetiščem po tem, ko je imela izpad o uradnih urah, ki ga ne mislim obnavljat – ker Flik res ne mara, da mu kdo s čikom v roki pred nosom maha.
4. Odgovorila sem na enega od premnogih telefonskih klicev takoj, ko sem lahko – in povedala, da bom poklicala tisti hip nazaj, ko bom lahko. Vmes je z mano govorila že inšpektorica VURSa ravno zaradi prijave nesojene posvojiteljice – sem prepričana, da je tam, kjer je odgovore na svoja vprašanja iskala, le-te tudi dobila.
5. Flik ni predmet porabe proračunskih sredstev, iskanje doma zanj traja toliko časa, da bo našel primernega po moji ali presoji mojih zaposlenih.
6. Nekaj tednov je dobival zdravila, zakaj in katera, je predmet debate med mano in resnim posvojiteljem. Njegovo fizično stanje morda nikoli ne bo bp, česar tistemu, ki se resno zanima za posvojitev kogarkoli od naših, nismo nikoli skrivali.
7. Cofov in zvozlane dlake nima, ker smo ga na mestih, kjer jih je imel, pobrili – vse ostalo bi bilo cukanje po nepotrebnem, ker je bil res zanemarjen, ko je prišel k nam.
8. Temo sem umaknila zato, ker sicer kljub sreči, da smo toliko pomembni, da ne gre brez porabe enormne količine časa in energije, ne mislim sodelovati več kot s srečo ob tem dejstvu. Drugače povedano, Flik pač ne išče doma na forumu, spletni strani ali kje drugje.

Še pojasnilo o psici z dvema mladičema v Domžalah: za sprejem je potrebna vsaj LOKACIJA najdbe. Če te ni, je nemogoče sprejeti psa. Ogorčeni “najditeljici”(in vsem ostalim ogorčenim nad našim nezaslišanim ravnanjem), ki to ni bila, pač pa je pred pol ure oče videl psico z dvema mladičema (na našo prošnjo je šla pogledat čez te pol ali kolikor že pač ure tudi sama, če je psica še “tam” in nam sporočila, da je ni) sporočam, da brez lokacije ne moremo sprejeti nikogar, kot je iz priloženega razvidno. Namreč o tej psici in dveh mladičih čez pol ure ni bilo nikjer ne duha ne sluha od tedaj do danes ne; ZH pa rabi nekaj več kot pol ure do Domžal konkretno.

In če že pišem, naj povem, da pišem na to temo prvič in zadnjič, materiala za obdelovat je več kot dovolj za kakšna dva meseca.

vir: forum mojpes.net”

No, pa še izjava nesojene posvojiteljice iz Radia Hit

Kar se odgovarjanja Zavetišča Horjul tiče je hec. V njihovem Katalogu informacij javnega značaja piše, da bodo odgovor posredovali v zakonsko dolečenem roku, pa so zoper omenjeno zavetišče bile vložene najmanj 4 pritožbe zaradi molka organa. Sem prepričana, da bi direktorica znala sproducirat odgovor v točkah v stilu zgornjega za vsako od njih, dejstvo pa ostaja povsem enako – najmanj 4x zavetišče NI posredovalo odgovora navkljub pravljicam na spletni strani in zakonskim obveznostim.

Tako, dost mam. Grem še jaz poskrbet za svojo rit, pa jo grem namočit v morje, ko si že lahko to privoščim. Je menda treba izkoristit kar imamo in v tem uživat. Če pa medtem kdo želi kakšni zapuščeni živali omogočit varen prevoz, pa naj se obrne na tistega, ki to omogoča.

AS Velenje. Pa udobno in varno nasedanje.

Lahko tudi trikrat, da ne bodo rekli, da niso vedeli.

Tole spodaj je sicer odgovor za debato (prispevki so bili sicer označeni za možganske prdce), ki se je razvila na pesjanarjevem forumu, po objavi prispevka nesojene posvojiteljice psa Flika, ki je očitno s sosednje hrvaške priromal v Zavetišče Horjul. No, pa ker imam rada svoje možganske prdce na kupu, naj bo še tu.

He he zajedavec ali parazit je živalski ali rastlinski organizem, ki živi v skupnosti z drugim organizmom (gostiteljem), a ima koristi le zajedavski organizem, gostiteljski organizem pa trpi škodo.

No, zdaj ko je prvi oproda odpoklical zveste vojščake (no, vsaj tiste, ki so še ostali), in je poskrbljeno tudi za redne kronično zaprte uporabnike odvajal in njihovo zdravje ni v nevarnosti, si lahko privoščimo še kakšen možganski prdec. Morda tale selitev v področje prebave sploh ni slaba ali napačna. Stvari je slej ko prej pač treba prebavit, nenazadnje pa moderna medicina ugotavlja, da so črevesje naši drugi možgani
No, pa poglejmo če konzumacija tolikšne količine »junk food« ob vseh odvajalih in možganskih prdcih lahko rezultira v čvrst kakec.

Zavetišča, torej tudi velecenjeno in samo hvalevredno Zavetišče Horjul, izvajajo javno službo v okviru katere tudi po zakonu pridobivajo finančna sredstva za svoje delovanje ne samo od lokalnih skupnosti, pač pa tudi iz drugih virov. En tak vir so seveda donacije in posvojitve na daljavo.

Izvajalec javne službe je, hočeš nočeš, torej neke vrste javna oseba, podvržena takemu in drugačnemu nadzoru javnosti. Poveličevanje in kovanje v zvezde je najbrž da zaželjena posledica, saj nenazadnje omogoča izvrševanje tistega dela zakona, ki predvideva financiranje zavetišč iz drugih virov. Ker pa je izvšrevanje nalog zavetišča neločljivo povezano z delom z ljudmi, se neizogibno najde tudi kakšen nezadovoljen uporabnik storitev zavetišča. Nezaželjena posledica takšnega in drugačnega nadzora javnosti je torej antipoveličevanje in antikovanje v zvezde. Če je dovoljeno prvo, potem mora bit v demokratičnem svetu, jasno, dovoljeno tudi drugo. Sistemi, kjer je dovoljeno samo prvo, (pre)počasi pa kljub vsemu, izumirajo. Lahko jim rečemo enopartijski, lahko pa tudi drugače, je našteto že višje.

Posameznik, najditelj torej, ki naleti na zapuščeno žival, pa sam za njo ne more ali želi poskrbeti, v skladu s predpisi žival preda v oskrbo zavetišču, s katerim ima občina, v kateri je bila žival najdena, pogodbo. Jasno, saj zavetišče vendar izvaja javno službo. Podobno se je moralo zgodit s Flikom, saj se je nekako znašel v zavetišču. No, resnici na ljubo, lahko bi se zgodilo tudi kaj povsem drugega (niti ne bi bilo prvič, a ne?), pa za končni produkt, torej čvrst kakec, tokrat to niti ni pomembno. Morda se je pes sam sprehodil od Reke do ene od občin s katerimi ima ZH pogodbo in na meji pozabil pokazat dokumente. Se pač zgodi, a ne?
Pes se je torej nekako znašel v ZH, kjer so ugotovili, da je lastniški. Za lastniške pse plača namestitev v zavetišču lastnik. Ampak ta lastnik je na hrvaškem, pa še za društvo za zaščito živali gre. In glej ga zlomka, brez težav je dosežen dogovor, da pes ostane tukaj, za nameček pa še sočutni vodji ZH na misel ne pride stroškov zaračunati kolegom. Prevzem stroškov je torej na voljo donatorjem oz. posvojiteljem na daljavo.

Potem pa splet naključij, ki jasno to niso, povzroči, da si nekdo želi ponudit dom prav temu psu in nobenemu drugemu. Zakaj pa ne? Vsak od nas se je že vsaj kdaj v življenju zapičil v kakšno stvar in jo hotel takoj. Prav tisto in prav takoj. S tem pač ni nič narobe. Vprašanje je, če tej želji želi ali more ugoditi tisti, ki ima »predmet poželenja« v lasti, in prav lahko se zgodi, da ne. Nenazadnje je zavetišče tisto, ki svojim varovancem išče primeren dom in vsi kandidati pač niso primerni. Tudi s tem ni nič narobe, le kandidatom, kot smo že ugotovili, je treba to povedat. Če se jim ne, se prav lahko zgodi, da razkurjeni kandidat svoje nezadovoljsto javno obelodani. Ima vso pravico, saj ni šel na obisk k Poloni Samec fizični osebi, ki oddaja psa, pač pa Poloni Samec, odgovorni osebi in vodji Zavetišča Horjul, ki izvaja javno službo. Nezadovoljstvo, sicer čustveno obarvano, se je nanašalo na NEODGOVOR zavetišča, in ne na kot kaže sprejeto (pa ne povedano) odločitev, da gre za neprimernost kandidata, čeprav drži, da je kandidatka ob tem navedla nekaj svojih referenc. Morda je kakšno negativno res izpustila, kar pa ne spremeni dejstva, da odgovora ni dobila.

No, tudi takšni in drugačni odzivi na izraženo nezadovoljstvo so povsem logična posledica. Tisto, kar se vsaj meni sicer zdi povsem logična, predvidljiva in še bolj nesprejemljiva posledica je, da pes naenkrat ne išče več doma (kaj pa za posvojitev na daljavo je še na voljo?) z obrazložitvijo, da tako in tako ni predmet porabe davkoplačevalskih sredstev. Drži, žal povsem. Je pa v zavetišče prišel kot »predmet izvajanja javne službe«. Al kako? Pa pustimo ta del o mejah izvajanja javne službe za jesen, da ne bo zmanjkalo razlogov za porabo enormnih količin energije in posledično ne bi kdo utrpel pomanjkanje pozornosti. Za čvrst kakec in razumljiv nauk konkretne zgodbe je morda pomembnejši zaključek, kjer se v zaklenjeni temi še malo diskreditira nesojeno posvojiteljico, kar je morda še najbolj neokusno in nedopustno od vsega. Namigovanje na zlorabo »substanc« je sicer smešno, glede na to od kod prihaja, pa kljub vsemu nedopustno. Prav tako kvazi argumentirano in v točkah zapisano mnenje vodje zavetišča. Pogovori s strankami so namreč zasebne narave, njihova javna objava brez soglasja pa je nedopustna. Ampak cilj posvečuje sredstvo, (pre)drznim pa je treba preprečit, da bi si upali stegovati jezik (in prste po tipkovnici) in izrazit svoje nezadovoljstvo. Upravljanje z informacijami je pač staro skoraj toliko kot je stara beseda, in če imaš za sabo že kakšno tovrstno (uspešno) izkušnjo, gre verjetno lažje. Nenazadnje – o tem govori tudi Pezdir v prispevku.

Tako torej. Nauk je – ne drznite si svoje nezadovoljstvo z ZH povedat na glas, saj se vam lahko zgodi, da ostanejo v zaklenjenih pa vsem vidnih arhivih zapisane osebne diskreditacije na vaš račun. Bodite raje tiho, vzdihujte ob slikcah in informacijah, ki vam jih želijo ponudit (in ne tistih, ki vam »pripadajo«), klanjajte se in donirajte. Predvsem to zadnje, pa boste morda deležni celo kakšnega odgovora, če boste pridni in potrpežljivi boste morda lahko koga celo posvojili. Kljub vsemu je treba vsaj sem in tja koga oddat…

O ja, bučke tudi letos dobro obrodijo, saj so polja vsa zelena…

Some of them want 2 abuse you…