ali povedano drugače in v slogu Roberta I. Suttona

The No Asshole Rule (Ni prostora za prasce)

Ker naključij ni, zagotovo ni naključje, da mi je ravno zdaj pod roke prišla omenjena knjiga.

Na majhnem oddelku Univerze Stanford, s prijetnim in spodbudnim okoljem, so razpravljali kdo naj bi zasedel mesto novega rednega profesorja in predlagan je bil priznani raziskovalec iz druge univerze. Nekdo se je odzval z: “Poslušajte, ni mi mar, pa tudi če je ta tip dobil Nobelovo nagrado… Ampak res ne bi rad, da neki prasec uniči našo skupino.” (Iz uvoda)

Od tod se je razvilo pravilo “ni prostora za prasce”. Izraz bi morda res bil lahko nekoliko bolj uglajen, zagotovo pa ne bi povedal vsega. Včasih je bobu treba reči bob. Pravilo mi je nadvse všeč in zagotovo bo sprejeto kot eno izmed mojih.  Iz okolja univerze ga z lahkoto apliciram v neko drugo okolje, kjer kreteni, hinavci in ustrahovalci niso zaželjeni.

Zapuščenih živali pri nas nikakor noče zmanjkati, predvsem mačk ne. Vsak dan je več tistih, ki potrebujejo pomoč. Tudi poškodovanih, ki poleg oskrbe potrebujejo še zahtevnejše operacije. Imam občutek, da je k sreči vsak dan več tudi takih, ki si tem živalim želijo pomagati, če ne drugače pa vsaj s kakšnim evrom. Nekaj je tudi takih, ki bi si na račun zapuščenih živali želeli kovati dobičke, pa še tu bi se našel kdo, ki bi precej štrlel ven od ostalih. O teh pa ni zaželjeno govoriti in še manj o njihovih dobičkih pisati. Hm… ampak pravilo pravi, da za prasce ni prostora.

Pri uveljavljanju pravila je potrebno upoštevati 10 korakov.

1. Pravilo je treba povedati in napisati.
To je narejeno.

2. Prasci sodelujejo z drugimi prasci.
Hm… tega preprečiti ne morem, lahko pa v razmišljanja in pogovore vključim čim več civiliziranih ljudi.

3. Čim prej se znebite prascev.
Bojda se ponavadi s tem korakom predolgo čaka, sledi pa vprašanje “le zakaj nismo tega naredili že prej?”.

4. Potrjene prasce obravnavajte kot nesposobne.
Ja kako, če so pa kljub vsemu sposobni, saj uspejo nategniti ljudi, želja po dobičku pa ne samo, da ne jenja, celo narašča?

5. Moč poraja zlobo.
Bojda lahko tudi majhno napredovanje tudi navidez prijazne ljudi spremeni v velike kretene. Kaj šele, če je posredi pohlep, denar in večje napredovanje?

6. Sprejmite paradoks moči in uspeha.
Potrebno je narediti vse, kar je mogoče, za zmanjšanje razlik v statusu med člani. Rezultat bo menda manj prascev in večja učinkovitost. Pri tem smo na forumu pomagamo živalim mislim da precej uspešni, saj tam prascev ni.

7. Upravljajte trenutke – ne samo prakse, politike in sistemov.
Hja bojda se je treba osredotočiti na majhne stvari in postopoma spreminjati tisto, kar se dogaja. In dejstvo je, da dogaja definitivno nekaj se!

8. Bodite vzor konstruktivnega soočanja mnenj in učite druge.
Torej rabimo kulturo, v kateri bodo ljudje znali soočiti svoja mnenja. Nekje nam to tudi gre. Težko pa se je soočiti s tistimi, ki ne prenesejo kritike ali se nanjo odzivajo nadvse iracionalno ali “nasprotnike” razglašajo za nore.

9. Sprejmite pravilo vsaj enega prasca.
Bojda je treba obdržati enega prasca kot slab zgled, ki opominja kako se ne gre vesti.

10. Sklep: velike politike povežite z drobnimi vljudnostmi.
Učinkovito upravljanje s prasci dosežemo takrat, ko se vzpostavi vez med velikimi in majhnimi stvarmi, ki se dogajajo, ko se ljudje pogovarjajo in sodelujejo.

Bojda kreteni, ki ponižujejo druge, postanejo žrtve lastnih dejanj. Človek, ki se vede kot brezčuten kreten dolgoročno verjetno ne more biti uspešen. What goes around comes around.

Uveljavljanje pravila “ni prostora za prasce” zna biti naporno, na trenutke tudi nadvse zabavno, predvsem pa dolgotrajno. Prinaša tudi koristi – odpira poti k novim znanjem, ponuja priložnosti za sklepanje novih vezi in poznanstev, odpira pa vrata tudi v svet iracionalnih potez odraslih ljudi, da ne rečem prascev.

Pred dnevi me je nazabavalo pa tudi zaposlilo odkritje v poštnem nabiralniku. Počutim se kot zvezda kakšnega mafijskega filma. V nabiralniku me je namreč že nekaj dni čakalo prav posebno pismo iz Ljubljane. Sestavljeno je bilo iz izrezanih časopisnih črk in časopisnih odrezkov. Kot kaže me kakšen prasec in/ali njegovi podaniki volijo.
Dogodka zagotovo niti slučajno in v najbolj morastih sanjah ne morem povezati z nenaročeno objavo oglasa na teletekstu pred dvemi tedni, s katerim je nek prasec zaposlil nekoga drugega in še manj z opozorilom na postopke, ki niso bili povsem v skladu s predpisi, ob najdi nekega mačka v občini Domžale. In zagotovo tudi izguba dela tiste, ki si je drznila na mačka opozoriti, nima nikakršne zveze s prej omenjenima dogodkoma.

Naj zaključim s sklepom iz knjige, ki se ne razlikuje od mojih razmišljanj.
Vsem nam je dano zgolj omejeno število dni na svetu. Ali ne bi bilo čudovito, če bi skozi življenje potovali, ne da bi se srečevali z ljudmi, ki nas ponižujejo s svojimi nesramnimi opazkami in dejanji?
S to knjigo želim izkoreniniti takšne ljudi in jim dati lekcijo, kadar drugim kradejo dostojanstvo in samospoštovanje. Če ste zares siti življenja v Prascegradu – če ne želite, da bi bil vsak vaš dan kot sprehod po Aveniji prascev – no, potem je vaša naloga, da pomagate zgraditi in oblikovati prijazno delovno okolje. Prepričan sem, da to že veste. Ampak ali ni prišel čas, da tudi kaj ukrenete v tej smeri?

Podobno s svojim pisanjem želim sama. Pomagati zgraditi in oblikovati okolje, v katerem bomo skupaj skrbeli za boljši danes in jutri zapuščenih živali. Vseh, ne glede na to v kateri občini so bile zapuščene.

komentarjev: 22 v “Lying is like breathing to the psychopath.”