And honesty is telling the truth to other people.

Bojda prascev kar mrgoli. Tiste, ki žalijo na glas, je lažje prepoznati. Veliko težje gre s tistimi, ki svoja čustva dobro obvladajo, svoje umazane igre pa igrajo na skrivaj in od daleč, da ji nihče ne bi mogel ujeti. Sutton je sestavil ducat umazanih prijemov, ki jih običajno uporabljajo prasci. Seznam je zagotovo mogoče dopolnit na podlagi lastnih izkušenj.

Ducat umazanih:

1. Osebne žaljivke
2. Vdor v posameznikov osebni prostor
3. Nezaželeni telesni stiki
4. Grožnje in ustrahovanje, verbalno in neverbalno
5. Sarkastične šale in žaljive zbadljivke
6. Nesramna e-pisma
7. Statusne klofute z namenom ponižanja žrtve
8. Obredi javnega sramotenja ali statusne degradacije
9. Grobe prekinitve
10. Zahrbtni napadi
11. Nesramni pogledi
12. Obravnavanje ljudi, kot da so nevidni

Prijeme in postopke z lahkoto apliciram na nekaj ljubiteljev živali in živalovarstvenikov ter večino iz ducata označim s kljukico “že doživeto”. Prasci se najdejo tudi med tistimi, ki se sami ali pa s pomočjo drugih razglašajo za največje zagovornike pravic živali in edine sposobne oskrbe zapuščenih. Moje izkušnje kažejo, da se poslužujejo enakih prijemov, morda bi celo seznam lahko še nekoliko dopolnila.

Podobno kot piše Sutton tudi sama verjamem, da so konflikti in tudi burni prepiri, predvsem konstruktivni o različnih pogledih in idejah, koristni. To potrjujejo tudi raziskave, ki kažejo, da dosegajo boljše rezultate in razvijajo boljše ideje skupine, ki se znajo prepirati v ozračju medsebojnega spoštovanja, brez zlobnih osebnih vložkov.

Andy Grove, soustanovitelj in direktor računalniškega giganta Intel menda slovi po tem, da vse po vrsti spodbuja, da mu dokažejo, da se moti.
Dragi moji nasprotniki z vodjo vred, prosim, dokažite mi, da se motim, ko pišem o moralni spornosti dobičkov, predvsem tistih, ki so posledica (tudi) donacij. Dokažite mi vsaj to, da se motim, ko pravim, da gre za dobiček, ko komentiram uradno objavljene podatke iz ajpesovih evidenc. Meni pripisana norost in/ali zaljubljenost pač nista nikakršna dokaza, sodita pa med ducat umazanih prijemov.

Na nekem drugem forumu se je razvila debata (tudi tam ni šlo brez vložkov iz ducata umazanih) tudi o tem, da se z napotitvijo v neko zavetišče podpre delovanje zavetišča. Sama trdim, pri čemer neomajno vztrajam, da pes ni kriv, da se znajde v tem ali onem zavetišču. Zavetišča se podpre ali pa ne na druge načine, kršitelje, ki ne izpolnjujejo nalog, ki jim jih narekujejo predisi, pa se prijavi pristojnim. Vsi psi v vseh zavetiščih si zaslužijo najmanj minimum, ki jim ga zagotavljajo predpisi. In prav vsi si zaslužijo naše sodelovanje pri omogočanju bivanja v zavetišču čez 30 dnevni rok. V zvezi s tem, mi je bilo zastavljeno vprašanje po analogiji s psi pri šteparjih.

Analogije med zavetišči in šteparji jasno ne vidim (in sem prepričana, da je ni), ko pa smo že pri tem, pa jo vidim drugje.

Zakon o zaščiti živali predvideva tudi skrb za zapuščene živali. Občinam nalaga, da na vsakih 800 registriranih psov zagotovijo mesto v zavetišču. Zagotovitev zavetišča je lokalna zadeva javnega pomena in se opravlja kot javna služba. Stroške do 30 dnevne namestitve in oskrbe zapuščene živali v zavetišču krijejo občine, v katerih so živali najdene. Ne najditelj in ne žival nimata možnosti izbirati zavetišča, življenje živali je predvsem po 30 dneh povsem v rokah vodje zavetišča. Do nove priložnosti v novem domu imajo pravico prav vse, ne glede na zavetišče v katerem se nahajajo. Če so živali naša kolktivna odgovornost, potem smo po 30 dnevu kolektivno in moralno odgovorni za vse enako.

Naša pravica je vedeti kako zavetišče izpolnjuje obveznosti, ki jim jih nalagajo predpisi in naloga, da kršitve prijavimo. Tržna logika podpiranja in promoviranja boljših v tem primeru dela krivico živalim v zavetiščih, ki si jih niso same izbrale. Tržna logika lastnikov zavetišč v ničemer ne prizadane, saj sprejem živali in poslovni rezultati niso odvisni od podpore množic, pač pa od števila zapuščenih oz. v zavetišče sprejetih živali. Število neoddanih in/ali v skrinjo pospravljenih živali v ničemer ne izboljšuje pogojev za vse tiste, ki še prihajajo. Za uspešno poslovanje zavetišča je dovolj kritična masa zapuščenih živali in njihova evtanazija 31. dan.
Z gorečim usmerjanjem posvojiteljev v svoja priljubljena zavetišča (namesto v iskanje njim najprimernejšega psa) se lastnikov neizbranih (trej slabših?) zavetišč v ničemer ne prizadane, se pa pse, ki niso prav nič krivi, da so tam.

Psom, ki so tam in tistim, ki se bodo tam še znašli pomaga pritisk javnosti, spodbujanje posvajanja iz zavetišč namesto nakupov, prijavljanje opaženih nepravilnosti in neizpolnjevanja Pogojev za zavetišča za zapuščene živali, zahtevanje informacij javnega značaja, pa še kaj bi se našlo.

Če pa je govora o podpori in tem, da se s posvojitvijo podpre cela veriga postopkov, potem vidim analogijo tudi malce levo in desno. V debati je bilo omenjeno tudi, da pač ne gre podpirati zavetišča, ki ob opisu psa zapiše, da je primeren za na verigo. Sama takega oglasa nisem zasledila še nikoli, naj bi bilo pa zavetišče Meli, ki naj bi tako oglaševalo pse. Še vedno pravim, da pes ni kriv in nobenemu posvojitelju psa ni treba dati na verigo, tudi če v oglasu piše, da je za to primeren . Ampak delovanja takega zavetišča ne bi bilo za podpirati. Prav, govorimo o podpori. Zavetišče Meli tesno sodeluje z vodjo zavetišča Horjul,  v klubu združenih zavetišč s prej omenjenima pa so še zavetišče Zonzani, zavetišče Mala hiša in zavetišče Oskar (Vitovlje). Združenja ponavadi združujejo tiste, ki zasledujejo sorodne cilje, podobno misleče torej. Če potegnem torej analogijo na podpiranje celotne verige postopkov in procesov – podpiranje kogarkoli izmed 5 prej naštetih pomeni tudi podpiranje oglaševanja psov za na verigo? Pa podpiranje produciranja psov v zavetiščih, kot se je primerilo lani v Zonzaniju in izogibanje predpisom kot se je pred nekaj dnevi zgodilo zavetišču Zonzani, ki v predpisanem roku ni prišlo po poškodovanega mačka? Namesto njih je zanj poskrbela Mačja hiša.
Ampak veriga je pač veriga, združenje pa združuje podbno misleče. Ali kot je na spletni strani zapisal predsednik združenja prej naštetih zavetišč:

Decembra leta 2010 smo se oskrbniki petih slovenskih zavetišč za hišne živali zbrali v Trebnjem in ugotovili, da imamo pri svojem vsakdanjem delu zelo podobne težave, interese in cilje.

Kako je torej z analogijo in kaj vse podpirate, ko goreče zagovarjate koga izmed petih prej omenjenih? Ker če podpirate kogarkoli, potem podpirate tudi združenje in vse ostale združene, saj imajo podobne interese in cilje. No, tisti, ki pač to počnete. Jaz še vedno pravim, da je bistvo pravemu posvojitelju pomagati najti pravega psa. Psi niso krivi ne ker so v zavetišču, in ne ker so v “napačnem”.

Come on now, who do you
Who do you, who do you, who do you think you are?
Ha ha ha, bless your soul
You really think you’re in control?

komentarjev: 12 v “Integrity is telling myself the truth.”