They are never wicked.

Haile Selassie

Ko mi je pred dvemi tedni zazvonil telefon se mi ša sanjalo ni, da pravzaprav odhajam po svojo novo senco. Obvestila o najdeni živali običajno ne spremlja posebno opozorilo o extremni kontaminiranosti z bolhami, pa se mi je zazdelo, da to ne bo prav dober znak, ampak upanje umira zadnje. Ob srečanju s psičko in zbranih dodatnih informacijah pa mu je uspelo dokončno umreti. Upanju namreč.

Po kakšni uri ali več spopadanje z bolhami je bil čas za vožnjo proti zavetišču in soočenju z… no, pač, spreletela me je misel, da bo to moja prva nečipirana psička, ki je za povrh še ne bo nihče pogrešal. Pa pravijo once a witch always a witch In tudi 20 (ali blizu) let stara psička je bila čipirana. (Dejstvo, da so bili vpisani podatki malce napačni, je bilo v tistem trenutku precej zanemarljivo ) Kljub vsem zgodam in nezgodam, pripombam in komentarjem, ki niso vzbujali prav dobrih občutkov, je bila psička z izdatnimi navodili in napotki vrnjena lastnici.

Pa glej ga zlomka, namesto pri veterinarju je psička po dnevu in pol doma končala spet v mojem avtu… Ampak tokrat vsaj brez vseh divizij in bataljonov bolh.

Za tako starega in precej ali celo povsem gluhega psa je treba malo bolje skrbeti. Lahko razumem, da so stroški nujnih zdravstvenih posegov lahko visoki, pri taki starosti hkrati še tvegani. Ampak vsaj zdravljenje z antibiotikom pa pripada tudi njim, pa čeprav je uspeh dvomljiv, odpravljanje zajedalcev pa je že kar obveza.

Psička, po besedah lastnice stara 20 let, vajena le življenja na dvorišču pred hišo (in v njeni bližnji in malo manj bližnji okolici), brez povodcev in ovratnic, se je tako preselila v naš nori svet.

Od vsega hudega al kaj vem česa tako zelo utrujena prvi dan še iz boksa ni prilezla, drugi dan pa je prespala v kletki. Po dveh dneh skoraj nepretrganega spanja pa se ji je vendarle posvetilo, da ima morda v življenju čas še za kakšno posebno misijo in je postala moja senca. Hrabro in pogumno se je odločila spati ob moji postelji, kar ob našem norem psu na postelji ni ravno najlažje. Z nekaj moje pomoči ji je uspelo brez posledic preživeti srečanje z enim od naših, do nje očitno ne prav gostoljubnih mačkov.
V hiši se prav dobro počuti in z veseljem zakoraka notri. O nagajanju (ali kakorkoli jo je že označila lastnica) ni nobenega sledu. Na kraj pameti ji ne pade stopiti niti blizu ograje in portona ali se oddaljiti od mene, kaj šele da bi poskušala pobegniti (pa bi od nas znala sama domov).
Kljub ne najboljši in letom primerni krvni sliki je uspešno prestala poseg v svoj gobček. Upam, da bo kljub precejšni anemičnosti zdravljenje letom primerno hitro.

Prav veliko let življenja nima več pred sabo. Zaslužila bi si, da preostanek preživi tako kot se za dame v letih spodobi – na toplem, če se le da na kavču in ob svojem človeku. Čeprav bi težko rekla, da je ravno zelo družabna, povsem brez težav in neopazno sobiva z norim psom in še bolj norimi mački. Veselo, živahno in poskočno me pozdravi, ko pridem iz službe. Sem prepričana, da bi se še kje našel še kdo, ki bi se ga tako razveselila. Kaj ko bi moje čarovništvo poravnalo vesolje tako, da si nekdo neizmerno zaželi konec življenja polepšati prav njej? Še predno se stvari obrnejo drugače?

Več njenih fotk pa v njenem albumu

komentarjev: 7 v “It is much easier to show compassions to animals.”