it was – by a taxpayer.

Donald Rumsfeld

Že nekaj časa nismo nobene rekli (ali pa slišali) na temo civilne družbe in ozaveščene zainteresirane javnosti. Tiste nadloge torej, ki financira marsikaj v tej državi med drugim tudi izvajanje javne službe nekaj lastnikov zasebnih zavetišč za zapuščene živali. Tiste, brez katere ni nadzora in ne napredka. Prav tiste, ki zna biti s svojimi vprašanji včasih tudi nadležna, pa z njimi kljub vsemu zagotavlja vsaj delček transparentnosti in kontrole nad porabo davkoplačevalskega denarja.
Predlog novega zakona o zaščiti živali je bil predan državnemu zboru v nadaljnjo obravnavo, pred vrati so dopusti in vsaj nekaj časa ni pričakovati dogajanja na tem področju, pa se verjetno sorazmerno zmanjša tudi potreba po diskreditiranju taiste civilne družbe.

Mi je všeč marsikatera modra misel Dalai Lame, pa tudi kakšen njegov nasvet. Recimo tisti, ko je menihom in učencem dejal, da mu ne smejo verjeti zgolj iz spoštovanja, da morajo stvari sami analizirat, preučit, presejat in preverit. Žal mi je le, da nanj nisem naletela nekaj let prej. Pa bolje pozno kot nikoli, pravijo.

Ob vseh nasprotujočih si dejstvih in informacijah, zgodah in nezgodah, resnicah in neresnicah, sem se ob upoštevanju nasveta modreca Dalai Lame tako z distance in izolirano lotila povsem lastnega projekta – analize, raziskovanja, presajanja in precejanja slišanih informacij, opaženih dejstev in pridobljenih podatkov. Pa glej ga zlomka, v trenutku in že na samem začetku se je skoraj vse postavilo na glavo.

Že res, da zna biti civilna družba včasih tudi nadležna, morda res kdaj celo nekorektna, pa nič bolj kot zasebniki, ki prestopijo mejo včasih celo zakonsko dovoljenega in varovanega. No, resnici na ljubo in statistično gledano je delež nekorektne civilne družbe, ki pri svojih postopkih hodi po robu korektnega ali morda poskuša prestopiti meje zakonov bistveno, bistveno manjši kot delež zasebnih lastnikov zavetišč za zapuščene živali (in/ali njihovih (nekdanjih) tiskovnih predstavnikov), ki jim je to v resnici uspelo. Prestopiti mejo korektnega in dovoljenega namreč. Povsem utemeljeno lahko podvomim celo v resnicoljubnost in iskrenost koga med njimi.

Za diskreditacijo civilne družbe in/ali njenih posameznikov pride prav čisto vse, tudi potvarjanje dogodkov, celo takih, v katerih se oblati njim naklonjene posameznike ali posameznice. Za dosego cilja je dovoljeno uporabiti vse. Le da ne vem, kaj pravzaprav je cilj? Se mi je do nedavnega zdelo, da je skupen – premik v pozitivno smer v odnosu do živali in odgovornega skrbništva. Po nekaj letih zgubljanja v iluzijah mi je postalo jasno vsaj to, da cilj ni skupen. Še vedno verjamem, da je cilj civilne družbe enak – pozitivna sprememba v odnosu in boljši jutri za vse živali, le za tiste druge, zasebnike, ne vem.

Bojda civilna družba piše tudi anonimke. Bojda vanje vključuje vse sorte in celo zelo osebne stvari. No, jaz jih ne pišem, kot si tudi sicer ne izmišljujem zgodbic. Ne tistih, ki vključujejo zelo osebne stvari kot je recimo zaljubljenost kogarkoli v kogarkoli, pa tudi kakšnih drugih ne.
Karma pa ima svoja pota tudi za tiste, ki nanjo gledajo zviška. Akcija – reakcija pač (lahko tudi trikrat, da ne bi rekli, da niste vedeli), če se komu boljše sliši in what goes around comes around.
Morda pa vendarle ni modro širit zgodbic o zaljubljenosti vate ali namigovati na svojo neustavljivo privlačnost. Akcija utegne sprožiti reakcijo in po enakem principu dodane vrednosti se zna zgoditi, da med kroženjem zgodbica dobi povsem drugačno podobo al kam so že obrnjeni štirje prsti roke, ki s petim kaže?

Skrb za zapuščene in izgubljene živali je lokalna zadeva javnega pomena, ki se izvršuje kot javna služba, ta pa je družbi nujno potrebna dejavnost. Civilna družba po definiciji skrbi za izvrševanje javnega interesa. Če jo sestavljajo društva za zaščito živali, ki delujejo v javnem interesu, gre verjetno pričakovati, da bo skrbela za (neformalen) nadzor izvrševanja javnega interesa in javne službe. Za večje in hitrejše premike v odnosu do živali bi bilo nujno sodelovanje vseh. Vendar pa je sodelovanje mogoče le kadar gre za enakovredne partnerje z iskrenimi nameni in sorodnimi cilji. Zapiranje pred javnostjo sodelovanje onemogoča. V kolikor zasebnike legalen in legitimen nadzor moti in bi se mu želeli izognit, je rešitev povsem preprosta in zagotovo ni v diskreditaciji in/ali blatenju civilne družbe. Ne, je preprostejša in bolj učinkovita. Javna sredstva namreč prinašajo polaganje računov javnosti. Brez javnih financ pa nadzora javnosti ni…

komentarjev: 2 v “Treat each federal dollar as if it was hard earned;”