Zaradi preštevilnih mačjih smrti v že omenjenem zavetišču smo vsi, ki nas ta življenjca tudi drugače brigajo, precej prizadeti. Sama sem enako prizadeta, če izvem, da je kuga v Gmajnicah, v Kopru, v Dramljah, v Mariboru, v Horjulu ali še kje drugje…..
V glavi se mi takoj naslikajo trpeči mačji obrazki in nemoč ljudi okoli njih. Sama še prevečkrat okusim te reči. Ja, moje število mačk na m2 je veliko večje, kot v povprečnem slovenskem domu. Nisem zbiralka, čutim pa veliko empatijo s pomoči potrebnimi mačkami, ki so za veliko večino ljudi vredne manj kot nič, sproducira pa jih gnila človeška družba. Z velikim veseljem bi jih nesla v zavetišče, kjer vem, da bi opravili vsaj tisto, kar narekuje zakon.
Še vedno ni odmevajo hladne besede z njenim takratnim “uspehom” napihnjene “kolegice” in “prijateljice”, ko sem jokajoča na telefonu ob pojavu kuge pokopavala prve od osmih :” A ni čudno, da pri meni se pa kaj takšnega ne zgodi? ” Žalost se je spremenila v hudo tesnobo in velik občutek krivde in besede slišim v glavi kot, da bi bilo včeraj, pa je od tega že dobri dve leti. P., nikoli ti ne pozabim tega, res ne.
Prevzetnost je huda zadeva. Tudi, če imamo karanteno v kletki pokriti z deko za poškodovane in tamale, ker pač nimamo denarja za moderno shorlinevo, tudi če jih imamo doma na šverc in svoje stroške, jih imamo radi in jim je mnogo bolje kot v večini slovenskih zavetišč. Trdim to. Resnično ne serjejo druga drugi po glavah.
Žal mi je za vsa vaša izgubljena mačja življenjca, kar nekaj solz mi je danes steklo zaradi tega. Z vami bi tudi sočustvovala, pa mi nekako ne gre. Ste bili presvinjski. Upam, da vas dogodki vsaj malo spametujejo in vrnejo v normalno človeško obliko s srcem tudi za nekoga drugega, pomoči potrebnega, razen svojih in upam, da boste zaradi velike žalosti vsaj malo sestopili na trdna tla.

Nobeni mački in nobeni živali ne privoščim trpljenja in bolečega umiranja. Prav nobeni! Same si ne izbirajo skrbnikov, mi si njih. Same niso krive, če se znajdejo v oskrbi samovšečnežev, pa naj bodo to profesionalci ali pa čisto običajni ljudje. Jeza ni ravno primerna beseda za opis občutka ki se me poloti, ko vidim da se kdo kakorkoli okorišča na račun živali, je pa dovolj podobno. Občutkov ob spoznanju, da vesolje useka po živalih, ko bi si brco v rit zaslužil njihov skrbnik, pa še opisati ne znam…
Ampak – nobody said life is fair…

In kako je pravzaprav zgledala karantena na hribčku dve leti nazaj? Precej podobno. Potem je pa Petra Gačnik organizirala dobrodelni koncert in dražbo… In shorline je bil tu. Je nekoliko lažje vlagat, če lahko za oskrbo živali izstavljaš račune občinam, zraven pa ti še pomagajo denar zbirat drugi. Je nekoliko težje, če delaš vse sam, ob tem da še polena sproti preskakuješ.
Eh ne vem no. Kot da smo vsi od včeraj in smo pozabili kaj je bilo predverajšnjim. Predvsem pa kot, da se nam ne sanja komu so pravzaprav zavetišča sploh namenjena.

Ne vem, se bojim, da so taki, ki so pripravljeni ne glede na ceno vztrajat do konca, kakršnegakoli že. Se bom izognila kakšni besedni zvezi, da ne povzročim nove travme in je ne dobim servirano nazaj po kakšni “neznani” tretji osebi. Besedno zvezo, ne travmo. In če se ob tem uspeš narediti žrtev in najti nekoga, ki mu lahko obesiš krivdo, si pa sploh zmagal. Ljudi lahko prineseš okoli, karme pač ne.
Eh ja. Ko bi se lastniki zavetišč zavedali, da so tu zaradi živali, in ne za biznis, pač pa ker tako veleva zakon, da so dolžni poskrbet zanje najmanj v skladu s predpisi, bi bilo zapuščenim živalim, predvsem mačkam, v tej državi veliko boljše. In sem prepričana, da bi imeli tudi težav s civilno družbo manj.

Morda bo prišel dan, ko bodo besede ob taki tragediji namesto -meni se to ne zgodi- morda -lahko kako pomagam-. Ni potrebno veliko. Vsi smo pesek v vesolju.

Tinca, tu žanjejo samo mački, pa dvomim, da so karkoli sejali.

Sej mutacija zagotovo je. Nauk si mora pa vsak sam ven naredit. Bit tako strašansko vzvišen nad drugimi in njihovim delom, pa tako lagat,….slej ali prej smo vsi na tleh in na riti. Modri pravijo, da ko ti gre najbolje, moraš biti najbolj ponižen, saj imaš srečo, ki je mogoče drugi tisti čas nimajo. Ko se situacija obrne in si na riti ti, pa kdo drug nekje v oblakih, je fajn vedet, da je kdo s tabo tudi v takih ćasih. Če pa rataš naduto prase s še par enakimi okrog sebe, ti pa ni pomoči.

Hudo mi je za vse muce.
Hudo mi je tudi za vse, ki jim je hudo. Sočustvujem z vodjo zavetišča in z vsemi, ki se tam gori borijo za življenja. Jokam.

Za razliko od marsikoga ne verjamem v karmo, bumerange in okrogle poti. Verjamem v iskrenosti, medsebojno pomoč, empatijo. Pa v viruse in bolezni. Ki ne izbirajo žrtev po dobroti, po srčnosti, po poštenosti. Udarijo povsod, kjerkoli in kadarkoli. In ti včasih ne dovolijo več izreči, kar bi moralo biti izrečeno, se opravičiti za tisto, za kar bi se moral opravičiti, objeti tistega, ki ga želiš objeti.

Malo več ponižnosti, ja, in zavedanja, da včasih ni in ne bo več priložnosti. To, mislim, bi si prav vsi, vključno z mano, morali predpisati za vsakodnevni zajtrk. In večerjo.

Renata, en objem za napisano.

Moksa nisem mislila da so kaj sejali mucki. Mucki niso nič krivi in se mi smilijo. Ampak če daješ slabo se ti povrne slabo. Že ljudska modrost tako pravi. Se pa strinjam z vsem napisanim.

Sej, mislim da veš (ali pa si vsaj misliš), da se načeloma strinjam s tabo. Je pa vedno kje kakšna izjema, ki potrjuje, pravilo.

Če začnem na začetku – smrt vedno prizadane tiste, ki ostajamo, ne tistih, ki odhajajo.
Tole bom težko zdej napisala dovolj na kratko in tako, da se ne bo razumelo narobe. Upam, da mi vsaj približno rata.
Občutki, kakršne imamo ljudje, nimajo veze s karmo, vzroki in posledicami ali kakorkoli hoče kdo temu rečt. Pravično, nepravično – tega ni. Stvari v naravi in vesolju pač samo so. Niso ne dobre in ne slabe. Samo so. Nekoga ubit je narobe po naših predpisih, ne po zakonih, ki veljajo v naravi in še širše.
Pa da dam malo prijetnejši primer – če nekdo nikakor ne more razumet, da je sosed pustil družino in “spizdil” s smrkljo in je pri tem še vztrajen – se mu bo zgodilo ravno to – ena smrklja mu bo zmešala glavo, da bo pustil družino. Tako pač deluje karma in zakoni vesolja. Vsak lahko sproba stvari na sebi.
Ti dam še en primer, pa malo bolj oseben. Pred nekaj meseci mi je prijateljica rekla, da si želi bit taka mama kot jaz. Se mi je zdelo fajn, mogoče celo preveč. Mi je šlo skozi glavo tudi nekaj ne prav prijaznih misli o neki drugi mami. Sem jih sicer zavestno odmislila, so pa imele očitno dovolj naboja “tega ne morem razumeti” v sebi, da mi je bumerang priletel nazaj v glavo (da ne bi kdo mislil, da sebe pri teh rečeh spuščam). Ta trenutek lahko rečem samo, da nimam pojma kako naj se z lastnim otrokom pogovarjam, da se pač ne znam. Sanja se mi ne kako pristopit k stvari. Še dober mesec nazaj sem znala in sem bila tista “jaz bi tudi tako”… Ampak zdej (žal) pač razumem še kakšno reč več.
Karma pač tako deluje. Lahko se temu reče tudi you asked for it. Ali pa your wish is my command.
Imam tudi obratno zgodbo – ko mi je bilo po “nelogičnih” poteh podarjenih nekaj mesecev, da sem lahko popravila slab priokus nekaj let in nisem ostala sama s kupom zakajev, ko mi ni zmanjkalo priložnosti prej, predno je zmanjkalo časa.
Vzroki in posledice pač, brez pretirane mehkobe.

Hudo mi je za vse mačke, res mi je. Kot mi je bilo za vsakega kje drugje, ko se je dogajalo tam. Pa vem kakšne komentarje sem kdaj slišala, enega si lahko prebereš nekoliko višje. In nikar mislit, da tega o karmi nisem kdaj povedala, kjer je bilo za povedat. Sem prepričana, da več kot enkrat. Pa sem pašejo tudi “prepišni boksi”, pa rotweillerka Rea na ploščicah (kar ni bilo res, ker je imela zadnjih nekaj mesecev deke po celem boksu), pa še kaj. Se strinjam, da bi človek kdaj moral ostat brez kakšnih besed, oziroma bolj sodb.
V konkretnem primeru mi je šlo poleg stalnega “o shit” skozi možgane še “u pm in še vedno ne boš dojela nič…” zraven bi sodil še smajli, ki buta z glavo v zid. Kakšna vrstica ali dve teh smajlijev…
Sem strašno sočutna do živali. Nič niso krive. Sem bila tudi do tistih, ki se jim je to dogajalo prejšna leta in tudi do njihovih skrbnikov. Zagotovo ne obsojam nikogar. Te stvari se žal dogajajo. Si pa ob tem mislim “what goes around, comes around, prosim dojami že enkrat, ne samo do takrat, ko si ego pocajtaš.” Kandidatov za sočutje je namreč zelo veliko, ker živali niso čisto nič krive. Pa iz koncev, kamor naj bi bilo sočutje usmerjeno zdaj, tega ni in ni. Nočem bit in nisem ista in mi je žal za vsako mačko, ki ji ni uspelo. To s “Takole to zgleda, a zdej razumeš?” nima veze.

Mariborskemu zavetišču, ki je v deep shit, pomaga recimo Mačja hiša, ki sama nima nič (razen kupov zapuščenih mačk). V obalnem zavetišču ni dosti boljše in bojo morda prihajajoči dogodki deep shit prestavili malce v prihodnost. Jaz jih imam doma (jasno na svoje stroške) cel kup in skoraj za 3x presegam svoj racionalni optimum. Vmes je “kot zemlja” stara psička, ki sem jo tudi s pomočjo obalnega zavetišča (ki je krilo en poseg pač) spravila tako k sebi, da bi ji težko kdo dal več kot polovico let, ki jih ima. Pa se skoraj ne upam več o tem niti pisat iz več razlogov. Ampak njej je pa vseeno lepo, ko na stara leta lahko okusi kako naj bi danes zgledalo pasje življenje. Pa si je pravzaprav ne morem privoščit… In ona si tega ne bi mogla, če ne bi bilo obalnega zavetišča – tistega s prepišnimi boksi in kaj vem čem vse.
Konkretna situacija je res žalostna, žal pa paše v nek global, pa če mi to razumemo ali ne.

Mi je žal za tvojo psičko. So pa vedno nekje z nami, tudi kadar jih ne moremo videt. Ti hodiš po istih poteh, meni iz omare že več kot 8 let visi neoprana majica, v kateri sem na veterino zadnjič peljala svojega psa. Umrl je sicer doma. Ne vem, če je sploh še kakšna njegova dlaka gor, ampak jaz je drugje ne morem imet. Ne morem je niti oprat. Pa kakšno flašo glukoze in hartmanove od enega od mačkov se tudi še vedno najde okoli, čeprav sem večino lahko pospravila. Za druge mi je uspelo izbrat bolj racionalne spomine, od nekaterih pa še vedno ne morem niti fotk pogledat.
Ob teh rečeh nam je vsem več ali manj težko. Včasih trpimo bolj, včasih manj, nikoli pa ne moremo vedet kako je drugemu. Včasih še prehitro dobimo priložnost, da zvemo…

Čeprav se ne strinjam popolnoma, razumem tvoj point, vendar si jaz “what goes around comes around” razlagam drugače: NOČEM, da drugi plačujejo za moje napake, za moja zla dejanja ali misli. Plačam jaz, ok? Samo to. Pa saj sva se razumeli, no, oštja!

Mah, kar nekaj. Vesolje ne pošilja nobenih lekcij. Vesolju je vseeno za dobre in slabe, smrt in življenje se ne dogajata, ker si nekdo to “zasluži” ali pa se naj iz tega kaj nauči. To so naše človeške projekcije, način usmišljanja sveta.

Ker potem smo hitro pri tem, da je kuga v 14. stoletju morila, da bi svet očistila nemoralnosti, a ne. In da je AIDS po “črni celini” udaril z namenom.

Če moj začasnik zboli in umre za kugo, ne plačuje s tem za nobene moje grehe in napake. Tako kot tvoj ne. In tako kot tudi nobena smrt na tem tvojem “hribčku” nima prav nobenega širšega moralnega namena. Je samo še ena smrt preveč in nič druga.

Točno zato je nesmiselno biti vzvišen nad kom drugim, ker v razmerah v katerih prihajajo vedno novi mucki si težko jemlješ zasluge, da se to pri tebi ne more zgoditi. Se dogaja povsod, pa če še tako paziš.

Razlika je samo v odnosu, ki ga kažemo do tistih, ki se jim zgodi.

Naš odnos je naš obraz. Ne obstaja zastonj beseda brezobrazen.

Sem mislila, da sem dovolj jasno napisala, da seveda morala nima nič skupnega z virusi. Nauki so povsem drugje, ne vem kako naj bolj jasno to zapišem. Kje pa pišem o kakšnih moralnih opominih?

Seveda udarijo virusi povsod z razlogom! Preveč jih je (recimo mačk) in narava teži k ravnovesju. Nis(m)o vsi narjeni za preživetje in reprodukcijo. Naravi ni vseeno, narava teži k ravnovesju. Nemočni so hrana neki drugi vrsti. Nobene morale ni v tem. Vsi smo tukaj zato, da smo slej ko prej nekomu hrana.

Sem prosila v prejšnem komentarju, da mi ne podtikat stvari, ki jih ne zapišem. Debatiram lahko, tudi kadar se ne strinjam, podtikanj in zlorab pa ne maram.
Meni je vseeno kakšne nauke kdo kje najde, tudi če ne nobenih. Tudi vzvišenost in prevzetnost me ne prizadaneta. Žal verjamem tudi, da ob naslednjem pojavu kuge kje drugje odziv posameznikov ne bo nič drugačen, pač pa v stilu “čudno, da se to ne zgodi meni”. In moj bo jasno tudi precej podoben – lahko se zgodi tudi tebi (ali pa komurkoli drugemu). Zato se iz takih stvari, ki imajo povsem logične naravne vzroke, tudi kaj naučim. Recimo to, da 150 mačk na kupu morda kljub vsej zakonski podlagi vendarle ni za mačke boljša varianta. Se pa lahko tudi za prevzetnost odloči kdorkoli. Izbira posameznika pač (ali, prascev menda res kar mrgoli, trenutnih in certificiranih).

Lahko pa tudi kakšno rečemo o tem kako se s pomočjo dojetih naukov izogneš posledicam v prihodnje.
Vedenjski vzorci, jasno, kaj pa drugega.

Kar se pa vesolja tiče pa – sem napisala že prej – (ne)omejenost kogarkoli je izbira posameznikov. Kdor je zadovoljen s svojim ozkim dojemanjem sveta naj tega nikar ne spreminja. Zna prej škodit kot koristit. Jaz zagotovo nisem tista, ki bi kogarkoli silila, da naj odpre svoj um. Če pa k temu koga vzpodbudim, je pa to samo fajn in en več s katerim se lahko z veseljem menim.

Za odmik od moraliziranj in v razmislek morda tole, kar je zapisal prof. Chris Frith, neuro psiholog iz University College v Londonu:

The majority of the work that your brain does goes on unconsciously. In fact, your whole world, your consciousness, your reality, is an illusion, created by our brains, every one of which constructs them slightly differently.

Me veseli. Vsaj z nečim

Sej ostalo je v podobnem kontekstu, le da ta citat ni edina stvar, ki sem jo sama kdaj na to temo prebrala. Pa še svoje možgane in um imam, pa ju izkoriščam še za kaj ne samo za zadovoljevanje osnovnih človeških potreb. Moja spoznanja so kakršna so, lahko se kdo z njimi ne strinja, to pa še ne ne pomeni, da so zgrešna, da ne držijo ali kaj podobnega.
Ne pozabit, da je še pred nekaj stoletji večina verjela, da je zemlja ploščata. Pa se je našel nekdo, ki je rekel, da je okrogla…
Danes pa gredo razmišljanja in raziskovanja še v kakšne druge smeri, recimo do Lanzove teorije vsega in njegove ideje, da življenje ustvarja vesolje in ne obratno.
Življenje je še veliko več kot pa le tisto, kar zna razložiti znanost.
Pa mimogrede Lanza je znanstvenik.