in nova priložnost za nekaj cvenka?

Odkar sem ga prebrala mi ne gre iz glave odstavek: “Tudi danes je psihopata težko dešifrirati. Hervey M. Cleckley, pionir raziskovanja psihopatologije, ki je psihopate proučeval v zaporih, je denimo priznal, da je psihopata prepoznal šele potem, ko je zapustil njegovo pisarno; pred tem pa ga je prepričal, naj mu posodi pet dolarjev. Šele ko je psihopat zapustil njegovo pisarno, je vodilnemu avtorju in raziskovalcu postalo jasno, kako ga je obrnil.” iz članka v Delu.
Šele, ko je psihopat zapustil njegovo pisarno, mu je postalo jasno…

Z evtanazijo sedmih na posestvu umorjenega Resnika zaseženih psov zgodba jasno še ni končana. Postopke bo kljub hitenju potrebno preveriti in dokazati njihovo pravilnost. Kot je bilo obljubljeno v dopisu, bodo za to uporabljena vsa pravna sredstva. Ubitih psov (ja, ubitih, uporaba lepše besede tega dejstva ne spremeni) res ne bo mogoče obuditi v življenje, bo pa potrebno dokazati strokovnost izbire, odločitve in postopkov, sprejeti tudi pravno odgovornost ter odgovoriti na neodgovorjena vprašanja. Tudi na tista, na katera bi bilo menda treba odgovoriti po uredbi o upravnem poslovanju kot navaja VURS v enem izmed svojih dokumentov in to morda še pred dokončno in nepovratno odločitvijo.
Morda bo komu celo uspelo pojasniti, kako je mogoče, da lastništva nikakor ni mogoče dokazati lastnikom neoznačenih psov, privezanih in/ali zapuščenih na njivah in drugih zemljiščih (en takih je npr. skoraj do smrti izmučen in izstradan pes Sultan, ki ga je nazaj v življenje obudilo obalno zavetišče), v primeru psov zaseženih na posestvu umorjenega pa težav ni bilo. Stroški vseh postopkov v zvezi z evtanazijo psov gredo, kot je pisalo v medijih, v zapuščinsko maso pokojnika kljub temu, da so si posamezni vodje in pripadniki posameznih zevetišč na vse pretege trudili v javnosti prikazati in pripisati lastništvo, odvzem z odločbo in kakršnokoli že sodelovanje pri pasjih bojih, ODPMŽ. Cilj posvečuje sredstvo… Tokrat je bilo, kot kaže, dovolj že dejstvo, da so bili psi zaseženi na nekem posestvu. Lastništvo v CRP in posvojitvena pogodba tokrat nimata veljave… No, razen manjšega prekrška, v kolikor se izkaže, da je posvojitelj psa oddal pokojniku in o tem ni obvestil zavetišča.

Zapuščina pokojnega je tudi nekaj pasjih mladičev in njihova starša, ki so uspeli preživeti “strokovno” ocenjevanje. (Mimogrede, bo kdo ocenil po izjavah očividcev popadljivega rotweilerja, ki menda z besnim laježem “pozdravi” obiskovalce zavetišča Zonzani? Ni vsak pes, ki odreagira na grozečega rotweilerja tudi agriseven, btw… )
Vsak skrbnik bull psa sprejme s skrbništvom posebno odgovornost, tudi moralno. Enako kot skrbnik kateregakoli drugega psa pripadnika stigmatizirane pasme in njihovih križancev. Prav nič večje odgovornosti ne bodo sprejeli morebitni posvojitelji preživelih mladičev. Glede na posnetke njihove mame je mogoče sklepati, da prav posebne agresije v sebi ne nosijo in odločitev za njihovo življenje ni mogla biti nič kaj dosti bolj odgovorna kot odločitev za življenje vseh ostalih potomcev bull psov. Njihova vzgoja ne more predstavljati nič večjega izziva kot vzgoja vseh ostalih nezaseženih bull mladičev, čeprav morda vzbujajo sočutje in odpirajo denarnice. (Hm… je potrebno vrniti/plačati uslugo? Roka roko umije?) Vesti za umorjenih sedem psov pa ne bodo mogli nikomur od vpletenih oprati in ne bodo mogli zabrisati sledi. Nekaj večjo odgovornost bi morda predstavljala vzgoja samca, ki naj bi ga zavetišče po besedah iz krogov blizu zavetišču, vrnilo, ker se s tem pač ne bodo zajebavali. Ampak to pač ni podatek, ki bi ga bilo potrebno predstaviti javnosti, kot morda tudi izkušnje in reference komisije (oz. po besedah dr. Fuchs, izvedenke) ne. Z ubojem psov so odstranjene tudi skoraj vse možnosti za dokazovanje napačne/nestrokovne/nepotrebe odločitve za vsaj eno psico, ki ni imela statusa nevarnega psa, ni bila zasežena med pasjimi boji, ni bila nevarna ljudem in ni mogla povedat od kod rane na njenem telesu… Ampak skoraj, pravijo, ni še nikoli zajca ujel.
O psu, ki je preživel oceno in priporočilo “strokovnjakinje” in po zaslugi dvomljive lastnice danes zadovoljno uživa svoje življenje, pa s slikovnimi dokazi kdaj drugič. No vsaj za tiste, ki jih zanima širši zorni kot, ki si drznejo dvomiti in jih zanima še kakšna resnica ne le tista, ki so jo akterji zgodbe o zaseženih psih skušali predstaviti.

Morda je bila prav medijska zloraba zaseženih psov z nadaljevanjem v dogajanju v zvezi s podelitvijo koncesije za vodenje mariborskega zavetišča za zapuščene živali, zadnja kapljica čez rob, ki je že leta (morda še od sporov okoli Milene Močivnik) trajajoče dogajanje dokončno osvetlila v realni luči in povzročila nedvoumno delitev na dva pola. Tiste, ki od skrbi za zapuščene živali dobro živijo, jim le te prinašajo dobiček in najprej vprašajo “kdo bo to plačal”, in nas druge, ki nas zanima najprej pomoč najdeni živali in se šele potem sprašujemo, kako bomo to plačali in kaj storiti, da bi bilo v bodoče pomoči potrebnih živali čim manj. Na “profesionalce” in civilno družbo torej. Tako eni kot drugi pa za svoje delovanje potrebujemo podporo in finančno pomoč donatorjev. Nameni civilne družbe so običajno bolj iskreni, pa so jim širše ljudske množice bolj naklonjene. To profesionalcem ni preveč po godu, predvsem tistim ne, ki jim podpora pomeni pomemben vir pri ustvarjanju dobička, pa je potrebno civilno družbo očrnit. Mediji imajo moč in vplivajo na javno mnenje, kolesje pravne države pa melje počasi, zato jih “grožnja” po dokazovanju argumentov za svoje izjave enkrat daleč v prihodnosti in daleč stran od javnosti pri njihovem početju ne ustavi. Subtilna interpretacija tujih misli, “kreativno sestavljeni citati” več oseb združeni v en sam stavek podprti s selektivno izbranimi informacijami enega zavetišča znajo pri manj razmišljujočih ustvarit lažen občutek varljive resničnosti in onesposobiti željo po zastavljanju vprašanj. Vprašanja niso zaželjena, dvom je bogokleten. Razmišljujoči so nevarni nasprotniki, ki jih je potrebno čimprej utišat in odstranit iz kroga “posvečenih”, tistih s “pravim” mnenjem torej. Preveč informacij škodi, podpornikom je potrebno “na pravem mestu” ponuditi “vse kar morajo vedeti”. Cilj posvečuje sredstvo; vse za ohranjanje prilivov gorečih podpornikov. Število oskrbljenih/evtanaziranih živali ni pomembno, na ta račun ustvarjeni dobički tudi ne, da je le zadovoljena človekova potreba pomagati šibkejšim. Da je le navidezna, gorečih podpornikov ne zanima. Resnica povzroča nepotrebne glavobole, pa je bolje pred njo zamižati in ji ubežati. Nič novega, kultov je veliko, princip delovanja pa je povseod isti.

1. kúlt -a m (ȗ) knjiž., navadno s prilastkom izkazovanje časti z molitvami ali obredi, češčenje: poganski kult; kult boga, svetnikov / kult mrtvih; kult narave, rodovitnosti / verski kult // izkazovanje časti, navadno pretirano, čaščenje: kult mladine; kult rase; gojiti kult umetnosti

Vsak lahko pomaga komur hoče. Si pa želim, da se naše živalovarstvo obrne čim dlje od kultov, in da življenje naših zapuščenih živali ne bo odvisno od nekaj posameznikov, ki na njihov račun dobro živijo. Si želim, da bi ljudje pomagali tistim, ki z omejenimi sredstvi in neomejeno voljo po najboljši močeh oskrbijo kar največje število živali in jim pomagajo v nov dom in ne le nudijo luksuzno namestitev nekaj izbrancem. Zavetišče je le prehoden in začasen dom, ki pa mora sprejetim živalim nudit optimalno oskrbo. Pomoči potrebnih živali je veliko in v prav vsaki od 210 občin se najde kakšna. In najdejo se tudi posamezniki in organizacije, ki skušajo pomagati vsaki ne da bi najprej vprašali iz katere občine je žival in kdo bo to plačal. Tudi (ali pa pogosto) tistim, ki so jih pristojna zavetišča zavrnila…

Komentiranje ni vec mogoce.