you will have succeeded.

Maya Angelou

G. Dušan Hajdinjak je pred nekaj tedni na družabnem omrežju Facebook zapisal (kopiram): “Polona, ne sekiraj se Meli in Horjul, na vso veselje nismo na Morju.”
Se s trditvijo strinjam, veselje je obojestransko!

Na lepo nedeljo teden ali dva pred Novim letom, sva se s psom ravno odpravljala na sprehod. Zunaj je bilo sonce, temperature prijetne, pes pa vesel in neučakan. Skoraj sva že stopila skozi vrata, ko je zazvonil telefon. In bilo je nujno. Mlajšega psa je zbil avto, italijanska družina ga je pobrala in se odpeljala do najbližje gostilne ob cesti od koder so poklicali v zavetišče. Pa sva šla – namesto na sprehod, po poškodovanega psa. Na zadnjem sedežu avta italijanske družine me je pričakala v brisačo zavita hropeča kepa, ki razen oči ni premikala ničesar. Ni potrebno biti strokovnjak, da ti v hipu postane jasno, da je treba čim hitreje do veterinarja. Zaradi hitre reakcije in zavzetega odziva vseh vpletenih, me je ob prihodu v ambulanto že čakal veterinar, pa se je lahko začelo kar takoj…. zmajevanje z glavo, češ z njim ne bo nič…
“Kako to misliš nič?”
“Ja pa kaj ga ne vidiš? Ne slišiš kako diha in da nič ne čuti?”
“Ja zdej mogoče ne čuti. Ampak to je zagotovo od šoka.”
Veterinar me je med umivanjem rok pogledal nekoliko postrani in malo za šalo malo zares, vprašal: “Si ti mogoče nevrolog?”
“Nisem. Ampak ne hodim po pse zato, da bi potem umrli…”

Vsaki zapuščeni živali pripada prva pomoč. Tako predvideva 32. člen zakona o zaščiti živali:

Zapuščenim bolnim in poškodovanim živalim mora veterinar nuditi potrebno nujno veterinarsko pomoč.
Neozdravljivo bolnim ali poškodovanim, težko prizadetim in poginjajočim zapuščenim živalim mora veterinar zagotoviti takojšnjo usmrtitev.

Ker pes ni bil čipiran, je njegov skrbnik postalo društvo, pa sem se znašla v vlogi izvajalke skrbništva. In ker je čas za umret še vedno tudi jutri, smo začeli. Tokrat zares.

Rentgen je sicer pokazal notranjo krvavitev v pljuča, tudi zenice se niso odzivale, bolečin ni čutil, hrbtenica pa je bila cela. Veterinar je presodil, da sam vsega ne bo zmogel, zato je, čeprav v nedeljo popoldan, poklical okrepitev. Tekom popoldneva se je na mizi poleg naju izmenjalo še nekaj pacientov, med njimi tudi zastrupljen labrador, pa je bila okrepitev v vsestransko pomoč.

Psu (za ime ni bilo časa, kot običajno je bil zame pač miško) so se sprednje tace napihovale kot balon in zatekanje je bilo vidno opazno. Ena je bila že preveč zatečena, da bi bilo še mogoče najti žilo, v drugi je to uspelo takorekoč zadnji hip. Infuzije, injekcije, rentegni, poslušanje srca, preverjanje zenic, preverjanje vzorcev krvi,  zmajevanje z glavo, pa rutinski vložek za popestritev v obliki dvogovora “ta pes bo šel”, “ne pa ne bo” so si sledili v lepo ponavljajočem se vrstnem redu z le malo upanja na uspeh. Ampak malo je veliko več kot nič in umreti je čas še jutri. Kmalu so se začele odzivati zenice, ob premikih kot hlod debele tačke pa je začel tulit kot da ga dajemo iz kože. Saj vem, siliši se trdosrčno, ampak težko je opisati kolikšno veselje lahko povzoroči pasja bolečina. Čez kakšno uro, ko je podobno tulil še ob pritisku na zadnje tačke, je iskreno od veselja poskočil in vzkliknil še veterinar.
Kmalu se je prav zares začel upirat še veterinarjevim pritiskom na dlesen in se stiskat k meni Ni bilo potrebno veliko, da je pokazal, da je iz pravega materiala in na pravi poti postati čisto pravi razvajenec.

Po nekaj urah, preživetih v ambulanti, po vsem, kar je bilo mogoče storiti in kar mu je bilo mogoče dati, se krvavitev še ni ustavila. Ampak za umret je čas še vedno jutri. Pa sva šla, s prognozo “pes bo šel” in odgovorom “ma ne, ne bo!”.  Pa ni šel in zjutraj je bil še tu. Tako je končno dobil tudi ime Sam, ker “jaz sem še vedno tukaj” .
Minevali so dnevi nege in razvajanja v drugem začasnem domu, kjer je skoraj povsem okreval (in postal Scrkljanec, da je takih malo), le s sprednjo desno tačko gre nekoliko težje.

Pregled pri fizioterapevtki je pokazal, da tudi nad tačko še ni povsem za obupat. Predpisala mu je nekaj terapij, ki pa bodo za društvo prevelik finančni zalogaj, zato društvo za Semija prosi za pomoč.

Semi je imel srečo, da je doma na obali in ne v kateri od občin, ki jih pokriva 5 združenih zasebnih zavetišč. Pa srečo, da je prišel v roke k veterinarju, ki ni (ne samo najprej, ampak sploh ne!) vprašal kdo bo to plačal, pač pa je naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, da je Semi še vedno z nami, in spregledal nekaj ur dela.

Ja, Semi je imel srečo, da na obali za skrb za zapuščene živali niso zadolženi “profesionalci” gospodarskih družb. Srečo, kakršno bi morala imeti vsaka zapuščena žival. Da zanjo poskrbi “amater”, ki naredi vse kar je mogoče, da se lahko odloči za življenje in ne profesionalec, ki jo pospravi v skrinjo, ker to dovoli zakonodaja. Srečo, da njegovo življenje ni  odvisno od tistih, ki najprej vprašajo “kdo bo to plačal?”, pač  pa tistih, ki rečejo “naredi vse, kar se da” in se potem sprašujejo kako bodo to plačali… Ker živali niso in ne smejo postati biznis!

P.S.

Pokritju dela stroškov predpisanih terapij bo namenjen tudi izkupiček licitacij naslednji teden na forumu pomagamo živalim. Forumu, kjer  se vsak teden izkupiček nameni za pomoč tisti živali, ki to najbolj potrebuje, ne glede na to katera organizacija jo ima v oskrbi. Pomoč si zasluži vsaka!

komentarjev: 7 v “If you find it in your heart to care for somebody else,”