Nekdo mi je nekoč razložil, kako je privatnikom (prav tistim združenim) pravzaprav mar za živali, saj jim je to vendar kruh. Bojda so profiji, ki vedo koga zaradi izgleda ali bolezni ne bodo oddali in takšno žival uspavajo. In kako je svetlobne miljone let stran od kateregakoli društva razen žverc in ljubljanskega, kjer bojda ni mogoče doživeti nerazumnih reči v smislu, da je treba vse brezpogojno obdržati pri življenju.

Ne, brezpogojno verjetno ne gre in ni mogoče obdržati vseh pri življenju. Sem pa neznansko vesela, da sem del civilne družbe in društva,  ki je svetlobne miljone let stran od profijev in njim blizu društev, ki ne storijo brezpogojno vsega, da bi živali v stiski lahko omogočili življenje. Sem neznansko srečna, da sem del tistih, ki na vprašanje “Kaj ga pustimo živeti?” odgovorijo z odločnim “Seveda!” in storijo vse, da bi to postalo mogoče.

Življenje aktivnih živalovarstvenikov je običajno precej stresno, dinamično in prepleteno z mnogimi zgodbami, ki si ena drugi tako hitro sledijo, da vseh še zapisati ni mogoče. So žalostne, polne občutkov nemoči, pa kljub temu zmanjka časa za žalovanje in obup, ker jim sledijo nove, s srečnejšim koncem, ko zmanjka časa za veselje… ker je vedno nekje nekdo, ki potrebuje pomoč, ker je vedno nekje nekdo, ki si zasluži novo priložnost.

V živjenju le redko kaj načrtujem in že dolgo ne hodim več zgodaj spat. Večeri, ko me zgodaj zmanjka, so le redki. En tak se mi je zgodil pred tednom dni… in prav kratko trajal. Nekje je nekdo slišal stokajočega psa in poklical. Pa smo šli…  iz sanj v mrzlo noč po ranjenega psa. Iz postelje smo vrgli tudi veterinarja, ki je psu nudil prvo pomoč. Po protokolu je bilo storjeno vse in pes bi lahko počakal do jutra v zavetišču, kakorkoli pač že. Pa zna biti, da gre pri civilni družbi, prav tisti nerazumni, ki se brezpogojno odloči za življenje, to nekoliko drugače in kar naenkrat ti postane jasno, da ta noč ne more biti namenjena spanju pač pa bedenju ob psu, ki to potrebuje, da bi lažje varno dočakal jutro in nadaljnjo pomoč.

Nekaj skrbi, malo iznajdljivosti in njegova močna volja so bili dovolj, da smo dočakali nekoliko bolj optimistično jutro… dokler stanje ni začelo spet postajati bolj resno. Predan v druge roke je odbrzel najboljši veterinarski oskrbi nasproti in tja prispel zadnji hip. Ampak zadnji hip še vedno ni prepozno in umreti je čas še vedno jutri!

Podrobnejši pregled je pokazal, da gre za domnevno strelno rano in poškodbo pljuč. Od takrat je na intenzivni negi in se ob vsej mogoči strokovni pomoči bori za življenje. Zanj je stisnjenih tudi veliko pesti in tačk. Njegova usoda je še vedno negotova, stanje pa zelo resno.  Upanje pa umira zadnje. Če pač nisi profi.

Ne morem vedeti kakšen bo konec te zgodbe, vem pa, da je bilo in bo še narejeno vse, kar je lahko, da bo srečen.
Tudi Tinko je namreč imel srečo. Srečo, da ga je sredi noči slišal nekdo, ki mu ni bilo vseeno in je poklical v zavetišče. Pa srečo, da je nekdo v najkrajšem času odhitel ponj in srečo, da je iz ene od občin, ki je ne pokriva nobeno od združenih zasebnih zavetišč. Pa srečo, da zanj ni vseeno toliko ljudem.

Hvala, ker nam pomagate, da lahko pomagamo njim. Hvala, ker se ne obrnete stran in pokličete. Pa hvala, ker mislite na Tinčka, z nami stiskate pesti in navijate zanj. Pa hvala ker vam zanj ni vseeno in hvala, ker donirate zanj in tudi za druge. Hvala, ker delite njegovo zgodbo in ker delite zgodbe vseh drugih. Hvala, ker se ne obrnete stran. Brez vas bi bilo veliko težje.

Aja, še to. Tinko, pozabila sem ti povedat – jaz ne hodim po pse zato, da bi potem umrli!

komentarjev: 6 v “Hvala, ker nam pomagate, da lahko pomagamo njim!”