get a larger hammer.

Anthony’s Law of Force

Pri nas stvari potekajo po ustaljenem redu – vedno je nekje nekdo, ki poskrbi da meni ne bi bilo dolgčas, ne redko pa za kaj takega poskrbim kar sama. Tako sem se pred dnevi odločila nadgraditi wordpress, ki pa me je presenetil z novico, da moram nadgraditi tudi bazo. Nič posebnega pravzaprav, ne prva ne zadnja nadgradnja, če se mi pri tem početju ne bi pridružil stari znanec in prijatelj, ki me nikoli ne razočara – Murphy. In ker možnost, da gre kaj narobe, obstaja vedno, je narobe tudi šlo. Tako nova verzija najprej ni hotela prikazovati č-jev, potem pa že kar nobenih uvoženih podatkov več.  Juhej, še dobro da sem dojemljiva in počasi bom zagotovo dojela tudi zakaj hudiča bi bilo dobro to.  Sicer pa je menda sem in tja dobro malo počistiti in začeti znova. Naslednji korak bo morda končno celo format c: na obeh računalnikih.
Da mi ni dolgčas skrbi tudi naš pasji gost. Svoje poslanstvo, da očisti svet vsega kar zgleda in smrdi kot drek  (obožujem sprehajalce psov, ki si pasjimi dreki označujejo pot al kaj vem čemu služijo te reči na sredi in ob sprehajalnih poteh) potem pa to reciklira, je vzel izjemno resno. Pri svojem delu je nadvse vesten in natančen in ne uide mu niti najmanjši kupček. Celo tako vesten je, da se je pred nekaj dnevi, ko sem ob vračanju s sprehoda spregledala vrečko z njegovim bogastvom (ob poti je čakala, ker je smetnjak samo na začetku poti), pognal proti njej, jo zagrabil in veselo odnesel vse do smetnjaka.
Odkar za to, da mi ni dolgčas, skrbi predvsem naš gost, ne delam skoraj nič od tistega, kar bi morala ali celo hotela, se mi pa zato odpirajo vrata v povsem nov svet. Tako zdaj vem, kaj se zgodi npr. s štorkljami ko nehajo biti štorklje in kako to zgleda. Sicer bi lahko brez težav živela tudi brez tega, ampak zdaj pač vem. Dejstvo, da mi je bivšo štorkljo samo pokazal je veliko boljše od tega, da bi jo pravzaprav lahko pojedel…

Smile, tomorrow will be worse.
Murphy’s law

Komentiranje ni vec mogoce.