than to commit a hasty action whose evil consequences will extend to all connected with you.”

~ Charlotte Brontë

To je zgodba o štirih ljudeh po imenu VSAKDO, NEKDO, KDORKOLI in NIHČE.
Opraviti bi morali pomemben posel, ki bi ga lahko opravil VSAKDO.
Vsakdo je bil prepričan, da ga bo že NEKDO opravil.
KDORKOLI bi nalogo lahko opravil, a je NIHČE ni. Zato se je NEKDO močno razjezil, saj bi delo moral opraviti VSAKDO!
VSAKDO je menil, da bi ga pravzaprav lahko opravil KDORKOLI, NIHČE pa ni spoznal, da VSAKDO tega pač ne bo opravil.
Na koncu je VSAKDO obtožil NEKOGA, ker NIHČE ni opravil tistega, kar bi lahko opravil KDORKOLI!

In nauk zgodbe? Vsi smo mi KDORKOLI, le ne zavedamo se tega dovolj pogosto.

Zjutraj mi je nekdo zaželel srečno novo leto, ker se letos menda še nisva videla, jaz pa se novega leta sploh ne spomnim, tako nekje daleč zadaj se mi zdi. Prav z novim letom je povezanih največ žalostnih dogodkov mojega življenja, pa ga ne praznujem več.
December je tudi sicer zame nadvse naporen mesec. Nikakor ne najdem dovolj časa za odmik od burnega dogajanja, ki ga nujno rabim, da si v samoti napolnim baterije in uredim svoje misli. Letos se je, kot vse kaže, zavlekel še globoko v januar in ne kaže nikakršnih namenov, da bi se zaključil. Ker se tudi jaz nimam namena odreči času, ki ga potrebujem zase, se bova morala nekako zmenit, da bo dovolj prostora za oba. No, ali pa raje zame. December je gostoljubje že prekoračil.

Globoko v dušo, tako, prav zares globoko in veliko bolj kot je sprva zgledalo, se mi je vsedel del misli, ki mi je bila izrečena na enem od sestankov. “Vi niste Robin Hood. Dolžni ste poskrbeti zase in za svoje.”
Ob neki drugi priliki mi je bilo razloženo, da sem sama s seboj v paradoksu. Pravzaprav bi se prav lahko tudi ob tej priliki ponovila ista misel. Drži, nisem Robin Hood. To pravzaprav že vem. Čas je, da se še vesti neham tako, pa tudi v paradoksu ne bom več

No, v resnici ni tako preprosto, če ti tega niso vbili v glavo, ko je bil čas za to. Geni, pri čemer človeški ne izstopajo,  so namreč bolj altruistične narave. No, bolje rečeno, altruizem imamo zapisan v genih. Nerodna reč pri tem je, da je verjetnost samoodrekanja v korist drugih bolj verjetna kadar gre na račun nekoga ki bo nekega dne od tega lahko kaj imel. V imenu večje skupne koristi, jasno. In še bolj nerodna je, da se človeška rasa igric ne igra vedno po pravilih.

Hormoni vplivajo tudi na delovanje naših možgan. Kot so odkrili raziskovalci, oksitocin in vazopresin pri nečloveških sesalcih poskrbita za delovanje, ki je usmerjeno v zaščito potomcev in partnerjev. Torej za tisti del, ko smo dolžni poskrbeti zase in za svoje. Kot kažejo rezultati raziskav, pa pri ljudeh nevrohormoni, predvsem oksitocin, vplivajo na to, da se altruistično delovanje razširi tudi na druge pripadnike vrste, ki so popolni neznanci. Ne samo to, izključene niso tudi druge oblike življenja. Dejstvo, da geni napovedujejo naš altruizem, je zagotovo zanimivo. Pri ljudeh variacije genov receptorjev za en ali drugi hormon lahko vplivajo na njihovo strukturo ali kvaliteto in tako spodbudijo ali pa zavrejo njuno funkcijo. Študija je potrdila predvidevanja, da prav to povzroči, da ljudje tudi tujce lahko doživljamo kot najožje sorodnike.  Posamezniki so tako lahko bolj ali pa manj altruistični, krivec za to pa so receptorji. No, ne nujno tisti v recepciji kakšnega nobel hotela, pač pa tisti, ki se v naših možganih menijo z nevrohormoni. Kdo bi vedel ali je odmik od načina delovanja živalskih receptorjev napaka ali napredek? V tem norem svetu, kjer premnogi na glas govorijo “skupaj” in potihem delajo zase, bi bilo bolje staviti na tisto prvo. Če je kje kaj, kar bi bilo za storiti, seveda v skupno dobro, lahko pravzaprav to opravi kdorkoli. Namreč. Tudi jaz znam pogledat čez svoje hormonske motnje, če so kdaj slučajno to bile.

Komentiranje ni vec mogoce.