do it yourself.

~ Charles-Guillaume Étienne

Pa smo slovenčki res en hecen narod. Imamo en kup uradov in organov za nadzor, ki jih nihče ne upošteva. No, ali pa si jih po potrebi malo selektivno izbiramo. Ko organi preganjajo “naše”, so nepotrebni in bi jih bilo najbolje ukinit, ker jih zagotovo usmerjajo strici iz ozadja, vodi pa jih prav gotovo maščevanje. Zaradi česarkoli že. Ko na prste stopajo “njihovim”, zaupamo v njih integriteto in poštenje in verjamemo, da je končno odklenkalo silam kontinuitete pa kakršnekoli barve so že.

V sredo naj bi Državni zbor obravnaval poročilo Varuha RS. Za to naj bi bilo predvideno kar precej časa, vendar pa Varuhovih priporočil, po besedah poslanke Tamare Vonta, ni uresničil še nihče.

O dogovorih med stečajnimi sodniki in upravitelji nima smisla zgubljati besed, Balkanski bojevnik pa je tudi zgodba zase. Imamo pač visoke standarde, za kar bi morali bit pravzaprav hvaležni. Predvsem tisti, ki se znajdejo globje na drugi strani zakona. No, v resnici se mi kljub vsemu zdi prav, da se policija drži pravil. Prepričujejo nas, da pravna država vendarle deluje, pa tega ne verjame skoraj nihče več.

V bran predsedniku vlade, ki ga zloglasna in zagotovo maščevalna in od kakšnih stricev vodena KPK po krivem sumi koruptivnih dejanj, je stopila celo nesojena prva dama države, češ ali bomo pustili, da bodo Janšo križali? (Mimogrede, nikar. Še enega mučenika res ne rabimo…)

Na Zboru za republiko (kakšno in čigavo še vedno ne vemo) se je zgodil incident. Moški je žalil in tudi fizično napadel žensko, iz posnetkov pa ni videti omembe vredne reakcije voditelja srečanja, g. Štuhca. Prepir se je očitno še nadaljeval tudi kasneje in pred dvorano, pa je plačilni nalog doletel tudi žensko. Že res, da pravice ne bi smeli jemati v svoje roke, saj imamo menda za to organe (ki nas bojda lahko zavarujejo šele, ko je naše življenje v resnici ogroženo (hm, kam paše davljenje?), lahko pa spišejo npr. plačilni nalog, kar zadnje čase kar hitro storijo) je pa verjetno kljub vsemu težko ostati miren in tiho, če te nekdo žali in fizično napade. No, še bolj kot težko je to kot kaže modro. Vsaj če si nočemo plačilnega naloga prislužit še sami.

Imamo tudi cel kup nadzornih organov. Inšpekcij, takšnih in drugačnih. Njihova naloga je varovati javni interes in javni interes je zakonito delovanje fizičnih in pravnih oseb v družbi. No, razen kadar ni drugače.  Kaj čmo, tudi inšpektorji so menda krvavi pod kožo. Eni zna biti, da nekoliko bolj. Morda celo preveč. Če gre statistiki verjeti in metoda lastne kože jo potrjuje, kršitve inšpektorjev ne morejo biti prav redke. Je pa redko ukrepanje oškodovancev. Kaj češ, saj že vrabci na veji čivkajo, da naši zakoni ščitijo barabe. Se je bolje potuhnit in se ne več izpostavit sploh. Le poglejte, kaj počno heroju Klemenčiču. Kako hitro se da šele opravit z navadnimi državljani? Ne ne, ne gre se izpostavljat. Pa še toži bab nihče ne mara. To smo si menda zapomnili še iz vrtca. Se bo že našel kdo drug, ki bo za skupno dobro svojo glavo naprodaj nosil. Če z molkom sporno delovanje podpiramo in se torej posledično s kršitvami strinjamo, tako in tako ni važno, “saj se ne bo nič spremenilo”.

Pa v bistvu je res. Ne bo se. Ker če ni prijav, ni kršitev, pa kritična masa gor al dol. Če kakšna sem in tja je, ne gre za sistemske napake, pač pa za posamezne in torej opravičljive nerodnosti. Se pač zgodi, a ne. Napake se dogajajo vsem, tudi če so take, za katere več zakonov pravi, da se ne bi smele in vsi znaki kažejo, da so pogoste.

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je v SVIZ-ovem kolektivnem sporu odločilo v korist tožnika. Sodba še ni pravnomočna. Nič zato, všeč mi je del, ki s pravnomočnostjo nima zveze. Vlada bo namreč morala razliko do polnega regresa plačati vsem članom in članicam SVIZ-a. Ne vsem zaposlenim, pač pa članicam in članom sindikata, ki se je izpostavil in kolektivni spor vložil. In če bodo na koncu tožbe vložili in dobili vsi sindikati je prav, da plačilo pripade članom sindikata. Kdor ni član sindikata naj se bori sam. Solidarnost se začne na začetku, ne na koncu!

Po takšnih in drugačnih raziskavah javnega mnenja je s stanjem pri nas nezadovoljna večina prebivalstva. Tudi okoli mene ima večina kaj za pripomnit. In? Nič. Psi lajajo, karavana gre dalje. JS je še vedno zajedavski parazit, ki uničejo državo. Seveda predvsem zaradi učiteljev, kuharic in skoraj zagotovo tudi čistilk. Pa viška medicinskih sester ne gre pozabit.
V parlamentu še vedno sedijo tudi plagiatorji in goljufi, občin imamo še vedno kar lepo čez 200, župani so kljub obtožbam in pravnomočnim obsodbam še vedno (lahko) lokalni šerifi, nedovoljen in nezakonit pretok informacij še kar teče, na poti med ministrstvom in parlamentom se izgubi cel šop listov z osebnimi podatki pa nihče ne odgovarja, saj krivca preprosto ni… In? Nič. Včasih se resno vprašam, če si ta narod sploh zasluži zombije?

Že kar nekaj let je mimo, ko sta bila člana naše družine tudi dva FIV pozitivna mačka. To je bilo še včasih, ko sem bila prepričana, da stroka pripada strokovnjakom. Da naj vsak dela tisto, kar pač zna in za kar je usposobljen. Strokovnjaki za zdravje mačk so pač veterinarji, njim je treba zaupat in njim so bile prepuščene odločitve v zvezi z zdravstvenimi ukrepi. Šele ko sem ostala brez prvega mačka, sem podvomila v veterinarske postopke in se lotila učenja. Še danes sem prepričana, da bi oba živela dlje, če bi podvomila prej… Lekcijo sem dokončno vzela pri Aški. Ni je odločitve, ki je ne bi bilo smiselno preverit in če hočeš, da je narejeno dobro – naredi sam.

Danes organom na prvo žogo ne zaupam več. Nobenim. Še vedno verjamem, da imamo organe, ki so zadolženi zato, da stvari spravijo v red, le da vem, da jim je pri tem treba pomagat in gledat pod prste. Neodvisnost, nezmotljivost in nedotakljivost so različni pojmi. Izkušnje pač. In učenje. Kdor je rekel, da ne smemo obžalovati ničesar, saj je vsaka stvar ali razlog za srečo ali pa za novo izkušnjo, je že vedel o čem je govoril. Jaz sem jim hvaležna. And guess what? The best is yet to come!

Komentiranje ni vec mogoce.