Nothing is stable in the realm of power,
and even closest of friends can be transformed into the worst of enemies.
Robert Greene
Ko debata o psu že drugič v nekaj dneh, tokrat na drugem spletnem mestu, uporabnike asocira na smrad in močvaro živalovarstvene scene, se je za vprašat, če mogoče ni upravičeno? In hecno v kakšne prostrane golobine vse ne zaide samo zato, ker nek pes išče nov dom? Moje asociacije so, kakopak, povsem drugačne.
Spomnim se pogovorov izpred nekaj let in stavka, da si nekdo želi zbrati okoli sebe najboljše, kar je na tej živalovarstveni sceni mogoče najti. In ko se ozrem nazaj, se lahko samo še vprašam, kaj to ti je uspelo zbrati? To je biser scene? Čudežna ekipa? Ko smo ravno pri asocijacih – meni je prišla na misel izkoriščevalec in izkoriščani. Abuser and abused bi bilo bolj natančno.
Izbranemu krogu reči otroški vrtec bi bilo preveč romantično, močvara pa preveč megalomansko. V resnici vse skupaj bolj spominja na lužo postane vode, ki za svojo majhnost precej zaudarja in osmrajuje še vso bližnjo in daljnjo okolico. Smrad je težko, če ne kar nemogoče zajeziti, pa ni prav nenavadno če povprečen poznavalec in še bolj zgolj opazovalec dobi občutek, da je narobe prav vse. Večini se v resnici ne ljubi poglabljati v iskanje izvora zla in ločevanje zrnja od plev, pa verjamejo pač tistemu, ki je bolj prepričljiv. Nič presenetljivega, saj je tako tudi na drugih področjih. Običajno verjamemo lepim in glasnim oglasom, “neodvisnim” medijem in tistim, ki znajo zgodbo lepše predstaviti. No, nam všečno in tako, da se lažje vklopi v naša siceršnja prepričanja. Brskanje za dokazi in resnico je prepuščeno dolgočasnim nejevernim Tomažem, večini pa nikar rušit iluzij. Resnica je še kar precenjena.
Tudi fobije, paranoje in pretirana navezanost na živali niso ravno neznanka na sceni. No, da so živalovarstveniki pretirano čustvene osebe je oznanila že Špeličeva, tako da o tem, da je živalovarstveno področje tesno povezano in prepleteno s psihoanalitičnim, ne more biti dvoma. Nenazadnje je stereotipna ljudska predstava o živalovarstvenikih taka, da gre za čudaške ljudomrzneže, morda celo fobične, ki se z reševanjem živali ukvarjajo zgolj zato, ker kompenzirajo neka druga pomanjkanja v življenju. No, bi rekla, da bi v zadnjih letih taka predstava zahtevala vsaj rahel popravek, če ne nadgradnjo. Nekaterim je namreč s profesionalizacijo svojega hobija uspelo pridobiti solidno, za povprečnega slovenca pa že kar izjemno premoženje. O zakonitostih, dokazih in podobnih dolgočasnih zadevah tokrat ne bomo. Morda kdaj drugič kar na sodišču. Vzporednice in sečišča živalovarstvene scene in psihoanalize so mnogo bolj zabavna. Pa spet, prav nič ekskluzivna.
Živimo menda v narcisitično patološki družbi. Menda niti ne samo patološki pač pa že kar psihopatski. Psihopati vseh tipov so uspešnejši sloj te družbe, asociacija na krvoločne morilce pa je napačna. Najdemo jih v samih vrhovih korporacij, nacij in sploh vseh organiziranih oblikah družbe. Tako vsaj piše v literaturi. In podobno pravijo tudi avtorji dokumentarca I am a fishead. Povsem razumljivo in logično, da tudi v naši živalovarstveni sceni ne more iti brez ribjeglavcev. Pomanjkanje vesti in empatije bi znale bit celo uporabne kvalitete pri odločanju o življenju živali in zavračanju ljudi, ki niso primerni posvojitelji.
Narcistične osebe se ne obotavljajo, ko je treba lagati, zavajati ali prikrojiti resnico. Njihov šarm jim pomaga, da so prepričljive in si lažje pridobijo oboževalce. Pravzaprav vernike, resnici na ljubo pa bi jim morali reči žrtve. Narcistična oseba pač rabi oboževalce, ki z brezpogojno vero vanjo in brez kančka dvoma potrdijo njeno prepričanje o lastni nadpomembnosti. Nasprotovanj ne prenašajo in se na kritiko odzovejo precej agresivno. Potrebujejo občutek moči in področje, pri katerem lahko zakonito odločajo dobesedno o življenju in smrti, je kot nalašč zanje. Take osebe je tudi sicer pogosteje najti v poklicih, kjer lahko zadovoljijo potrebo po pozornosti in občudovanju. Menda med poklice, ki si jih narcistične osebe pogosteje zbirajo, sodijo tudi medicinski. Neprijetno, ki lahko postane tudi nevarno. Narcistične osebe so namreč nezmotljive in vsemogočne. Tudi, kadar to niso. Tisto, česar ne zmorejo oni, ne zmore nihče…
Z roko v roki z narcistično osebnostno motnjo gre jasno tudi paranoja. Nič čudnega. Za tako nadpomembno, grandiozno in vsemogočno osebnostjo se morajo zagotovo poditi vse zle sile tega sveta, jo zalezovati, preganjati in gnati… vse do bridkega konca. Pri tem se zle sile ne obotavljajo zlorabiti vsega, kar se sploh da. Zagotovo so se pripravljene maščevati tudi s preklicem posvojitvene pogodbe za super duper oskrbovanega psa in tvegati pravni spor. Saj ni važno, kaj in če je res. Važno je, da poveš tako, da ti verjamejo. Dokler ti. Vsaj najbolj vdani verniki. In dokler ti verjamejo, da so podli vsi drugi.
Hm, če dobro pomislim in še bolj pogledam, v tejle naši sceni ne vidim veliko močvirja, pa zato vse kaj drugega. Morda pa stereotipi ne brcajo vedno v temo. Morda za kanček pozornosti in skledo hrane živali res nudijo občutek brezpogojen ljubezni. Vsaj za hip. Dovolj neobčutljive so na stalna nihanja od idealiziranja do izničenja, da lahko vedno nudijo enak občutek varnosti. Tisto, kar se s takim vedenjem sčasoma uniči pri medčloveških odnosih in ostane le neizpolnjena želja po pristni partnerski zvezi, ljubezni in jasno sprejetosti.
Šment, kdo bi si mislil, da se za preprostim iskanjem novega doma psu skrivajo tako globoka spoznanja….
Na dveh spletnih mestih? Eno je FB, kaj pa drugo? Firbčna sem
Pesjanar. Ena se je odločala za psa, pa je spraševala tem kakšnega bi in kam ponj
Aha, nisem zasledila. Mogoče najdem zdaj
No, če ne boš, pol evo pomoč: http://www.pesjanar.si/forum/index.php?topic=12888.0
Sem potem najdla. Brez veze
Kot da v zavetišču se pa ne moreš nehote vplest v neke zadeve, sploh v takem, ki mu je ugled jako pomemben, ne pa živali.
Smešne so, pa ne rabiš bit del scene da to opaziš.
Hehe še kaj, ne samo smešne. Ne ne, v zavetišču se vsekakor ne moreš zaplest v odnose z ljudmi, s katerimi se je mogoče bolje ne zaplest ali pa se jim na daleč ognit. Nobenem niti enem samem. To je rezervirano izključno za ljudi iz društev (dve ali tri izvzeti)
))
Precej prozorno je že vse skupaj postalo, ja, če ne še žalostno zraven. Malček me spominja na krčevit boj predsednika vlade, da bi se ohranil na oblasti ne glede na ceno in diskreditiral vse in vsakogar, ki si mu drzne očitat, huh, bog ne daj dokazat(!), nepravilnosti. Vse v dobro naroda seveda!
Nekam neverjetno veliko vzporednic vidim. Kdo ve zakaj. Hm…
Special wannabe. Menda pa na silo ne gre, so mi podučeni razložili. In pol ostane samo en navaden wannabe… čisto navaden wannabe.
Na tvoj blog sem prišla enkrat po naključju.
In potem sem se vsake toliko vrnila.
Ne zanima me živalovarstvena scena in
zdrahe na njej. Nazaj sem hodila
brat tvoje prispevke o psihopatologiji,
ki jih vsake toliko dodaš ali vrineš
med druge teme.
Mislila sem da zaradi preprostega zanimanja
za fenomen, dokler mi ni nekega dne
končno kliknilo, da zato ker je moje
življenje življenje s psihopatom.
OMG!
Huh. Hm. Človek običajno piše, da bi njegova razmišljanja prišla komu prav in/ali mu odprla oči. Običajno sem vesela, če se to zgodi. Saj ne, da tokrat nisem, mi je samo jasno, da vsa spoznanja niso prijetna.
Tole moje zanimanje za psihopatologijo je hecna reč, ki se nekako random pojavla že od srednješolskih časov in odločanja o nadaljevanju študijske poti, nikoli pa ni naključno.
No, definitvno se s temi vprašanji spopadam samo še v teoriji 
Kakorkoli, strokovnjaki različnih področij ugotavljajo, da postajamo družba, kjer lahko uspevajo psihopati (pa ne v smislu krvoločnih morilcev), ostali pa imajo možnost ali biti žrve ali pa se prepustit toku (go with the flow mi je res simpatična fraza). In ker večina noče biti v vlogi žrtve… posledično taka vedenja postajajo vse bolj sprejemljiva, vse manj opazna in če niso pridobljena zaradi travm, so pa kasneje naučena. Ni prav fajn občutek ugotovit, da nekomu predstavljaš samo sredstvo za zadovoljitev njihovih potreb. Ne gre sicer pri vseh z izkoriščevalskim vedenjem ravno za osebnostno motnjo, ne verjamem pa, da je občutek kaj dosti drugačen. Morda se lahko razlikuje dolgoročni cilj. Na kakšna vedenja se sicer da vplivat, osebnostnih motenj pa se načeloma ne da ozdravit. Čeprav… glede na nova spoznanja v zvezi s plastičnostjo možgan in ozdravljivost nekaterih fobij… mogoče pa kdaj v prihodnosti ja.
No, kakorkoli, taka spoznanja predstavljajo težavo. Predvsem ker gre s tovrstnimi motnjami z roko v roki tudi šarmantnost in velika moč prepričevanja. Tak protokolaren postopek “abjuserjev” je, da ne samo žrtev pač pa tudi njeno okolico prepričajo, da je z njo nekaj narobe. In potem žrtev ostane sama s svojimi dvomi. Nič kaj dobra osnova za kakšno pametno rešitev. Če povzamem po terapevtih, potem se je dobro o svojih dvomih pomenit z bližnjimi in si v naprej zagotovit suport še pred kakšnimi odločitvami. V slovenščino je prevedena knjiga avtorice Robin Norwood, Ženske, ki ljubijo preveč. Jaz je brala sicer nisem, sem pa na omembo knjige večkrat naletela, tako da mogoče bi bila dobra popotnica.
Zadnje čase se (hehe čisto nenaključno) spet malo več s temi rečmi ukvarjam, ker vedno bolj ugotavljam, da zna živalovarstvo sodit med področja, ki so idelana za določen tip ljudi, tako da bom ziher napisala še kaj na to temo, pa upam, da bo krivo še za kašno prijetnejše spoznaje
Drugače pa – pred kakšnimi večjimi odločitvami res priporočam čim več branja in spoznavanja z možnimi razsežnostmi zapletov in razpletov. Tovrstne izkušnje definitivno sodijo med zelo travmatične in imajo lahko zelo neprijetne posledice, tudi v obliki posttravmatske stresne motnje. Iskreno upam, da v tvojem primeru ne gre za bližnje srečanje z motnjo, pač pa samo s takim vedenjem.
Hvala za prijazno pisanje
Žal gre v mojem primeru prav za to, ne samo za nekaj osamelih načinov vedenja
(ker, seveda, nekdo lahko npr. manipulira z drugimi pa zato še nima kakšne osebnostne motnje). Verjetno do tega nikoli ne bi prišla, če ne bi o tem toliko brala, čeprav me v osnovi niso zanimali psihopatologije posameznikov, ampak sam ustroj in delovanje družbe. In četudi vse to veš, ko si enkrat v vrtincu manipulacij, tako zelo izgubiš samozaupanje v svoj občutek in svojo percepcijo realnosti, da s težavo stopiš dovolj daleč od vsega skupaj in sešteješ vse koščke.
Ko pa do tega končno prideš, je po moji izkušnji strašno. Strašno sploh ni dovolj močna beseda. Samo sprejetje realnosti je povezano s hudimi fizičnimi simptomi (Jaz se npr. sedaj tresem, ko o tem samo pišem, in tega ne morem zavestno nadzorovati.). Nisem še tako daleč, da bi lahko prišlo do PSTja, sem šele v stanju realizacije in prevrednotenja celotnega sistema vedenja in verjetja za leta nazaj.
Vzela sem si čas in dalje brala o tem, članke, zapise terapevtov, izpovedi ljudi, ki so šli skozi to. Vsak prebran članek je bil kot nov elektrošok.
Me pa zanima, zakaj ti ugotavljaš, da je živalovarstvo primerno delovno področje.
Na podlagi tega, kar vem, je po mojem mnenju to odlično področje, na katerem lahko z dovolj malo truda vzdržuješ dobro zunanjo podobo, saj si a priori dober človek, ki mora imeti ogromno sposobnost empatije, da lahko posveti svoje življenje višjemu cilju, se pravi dobrobitu zavrženih živali. S tega stališča odlična krinka
P.s.: No, pa ne samo odlična krinka, tudi odlična priložnost za manipuliranje vseh tistih, ki se na tem področju gibljejo zaradi resnične empatije.
Uf… ne zavidam, žal poznam in ne, strašno ni dovolj močna beseda. V tem primeru pa toplo priporočam tole: http://www.chinastrategies.com/defenseagainstpsychopath.pdf
Moje izkušnje so sicer ravno obratne. Mene je pa vedno privlačilo to čudo od možgan, izkušnje (vsekakor doživete veliko prezgodaj, če je sploh kdaj primeren čas) pa so me še nekoliko bolj “not povlekle”. Oz. bolj točno srednješolska izkušnja, ko me je lečeči psihiater zaprosil, če lahko sodelujem oz. pomagam pri zdravljenju prijateljice, ker zdravila in njihove terapije niso tako učinkovite kot moji obiski. Rezultat je bil tak, da so šle stvari po prehodnem izboljšanju navzdol, mene pa je minila volja do psihiatrične kariere (se mi ta posel še vedno zdi precej težko breme), nekje v podzavesti pa mi je verjetno ostal občutek neuspeha. Ne vem, (he he, če gledam nazaj zna bit, da ja), če je podzavest kriva za kasnejše periodično obujanje teh zanimanj in kakšna skrita želja po popravljanju napak oz. kakšnem bolj uspešnem zaključku. Ni ga bilo, jasno da ne.
No, potem sem se pa znašla v stereotipni vlogi bose kovačeve kobile… Ne vem ali je kriva nečimrnost ali kaj drugega, ampak očitno je težko videt stvari, ki jih imaš pred nosom, jih gledaš morda od preveč blizu in jih imaš celo črno na belem. Podobno kot se recimo neredko zgodi, da imajo razni psihoterapevti najbolj problematične otroke. Ali pa recimo ko se psihiatru, ki se ukvarja s samomorilnostjo, zgodi, da mu lasten otrok nardi samomor, kot se je recimo zgodilu Slavku Ziherlu. No, meni se je zgodilo, da sem se naenkrat, našla v knjigah in to kot stereotipna žrtev 
Zelo dobro torej poznam tudi ta feeling, pa bi si upala it stavit, da se o temle, o čemer zdajle pišem, ni niti sanjalo nikomur, ki sem mu jaz pred nosom 
Hja, je way… 
In vsaka stvar je za nekaj dobra, in vsaka je nekakšen odgovor na nekaj. No, ta moja izpred dveh let je recimo za vedno opravila z mojo podzavestjo in nepotrebnim občutkom neuspeha. Meni je recimo kristalno jasno, da se nekaterih ljudi pač ne da “popravit” in da to pač ni moj neuspeh. Bo verjetno utemeljen razlog, da naj menda mnogi terapevti nekaterih osebnostnih motenj ne bi hoteli zdravit ravno zaradi tega razloga. Tako da, če sem prej rekla, da se s temi rečmi ukvarjam samo še v teoriji, se moram malce popravit. V praksi samo še toliko, če je treba pomagat koga “razkrinkat”.
Nikar se preveč ukvarjat z iskanjem krivde pri sebi ampak raje s spoznavanjem tehnik, kako se pred določenim vedenjem ubranit. Sem prepričana, da nekje obstaja tudi tvoj razlog, zakaj je tole dobro. Včasih pač samo malo traja, da dojamemo.
Ja, najtežje se je sprijaznit s tem delom. Si priznat, da tako pač je. Ampak je pa dober začetek, ko si človek pride na jasno zakaj so stvari take kot so, in da pravzaprav ni težava v njemu. Pravijo, da je najtežje odpustit sebi. Se kar strinjam. Še toliko težje, če se trudiš utišat tisti sitni “gut feeling”, da nekaj ne štima. Ker jasno, ni nobenih ampak niti najmanjših šans, da bi se mi sami lahko znašli v vlogi žrtve. No way!
Jaz nisem ravno pristaš nekih velikih filozofiranj, do neke mere mi je bil vedno blizu Rugljev pristop, tako da se mi tudi tukaj zdi bistveno se čimprej sprijaznit s tem, da tako je. Brez iskanja opravičil in olepšav (za enega ali drugega). Potem gre naprej lažje predvsem po tisti poti – kar te ne ubije
Čas pomaga, predvsem pa – znanje je moč.
O prepletanju tematik pa v nov komentar, ker bo tale že tako in tako predolg
He he, če začnem na koncu – ja, odlična priložnost za manipuliranje
Če gremo by the book, pa recimo, da ne ločujemo motenj med sabo, ker so nekatere lastnosti skupne vsem, ampak jim pač rečemo s skupnim imenom psihopati, potem so področja, ki so jim pisana na kožo tista, ki sama po sebi dajejo občutek moči. Medicinski poklici sodijo vmes, pa učiteljski, pa show business, pa upravljanje podjetij jim recimo tudi leži, politika že po definiciji, pa tudi šport recimo. Med temi poklici naj bi jih bilo več kot pa naj bi bila njihova siceršnja zastopanost v družbi. Očitno so to področja, ki so dovolj izpostavljena, da če so kolikor toliko uspešni, nudijo potrebne zaloge pozornosti, občudovanja in občutka moči. Ali pa tudi če niso, pravzaprav.
In živalovarstvo nudi vse to, predvsem tisto profesionalno, kjer je zavetiščem dovoljeno žival po 30 dneh uspavat.
Torej – občutek moči, ko se dobesedno odloča o življenju in smrti in občutek moči in lastne nadpomembnosti, ko se izbira in ocenjuje primerne kandidate za posvojitev (brez nadaljnjega drži, da vsak res ni primeren, se pa da to zlorabit). Oboje se da več kot odlično zakamuflirat za izraženo skrb za dober dom živali. Glede na to, da je psihopatom skupno tudi manipuliranje, šarm, in prepričljivost, to seveda ni težko.
Ljudje smo v svoji genetski osnovi altruisti. Načeloma radi pomagamo drugim, smo dobrodelni, skrbimo za šibkejše, bolne (vrednote ki sicer malo izumirajo, so pa še vedno zapisane v genih, tako da nekaj šans, da preživijo, še imajo) in verjamemo, da smo s pomočjo nardili dobro delo. Idealno za zlorabo, ob upoštevanju prej naštetih lastnosti, pa še enostavno.
Ljudje se radi poistovetimo z nekom, ki počne nekaj v naših očeh dobrega, bi to radi počeli sami, pa iz takega ali drugačnega razloga tega ne počnemo. Spet, idelen vir zalog (bemtiš, kako se reče supply?) za psihopate. Ker namreč psihopatom je skupno tudi to, da nimajo vesti in niso sposobni empatije. V njihovih očeh ni nič slabega v tem, če pač izkoristiš (po njihovo samo uporabiš), kar ti ljudje takorekoč sami ponujajo. Torej – match made in heaven.
Verjetno ljudski stereotip, da so vsi živalovarstveniki itak “počeni”, ni čisto iz trte izvit, niso pa vsi tudi psihopatski izkoriščevalci. Jih pa po gaussovi krivulji, upoštevanju statistik in nekaterih drugih ugodnih pogojev, pač mora biti nekaj. Procent je po vzorcu verjetno nekoliko večji kot jih je sicer v splošni populaciji. Prebiram sicer pretežno ameriško literaturo, ampak ne bi rekla, da so pri nas kakšna bistvena odstopanja. Nenazadnje so že Mileno Močivnik označili za moteno oz. zbirateljico. Pa ne samo v medijih, tudi predstavniki vursa so si dovolili take ocene. Z malo raziskovanja pa se da dokopat do zanimivih virov teh informacij
če pa pogledamo število zavetišč in društev takrat, je bila Milena ena, v procentih ne vem koliko bi bilo. Če primerjamo s številom zavetišč in društev danes, pa upoštevamo še ugodne pogoje za nastanek psihopatskih vedenj in motenj… no, si pač lahko vsak zračuna sam
Teta, a še nimaš dovolj sovražnikov?
Drugač pa dobra iztočnica za razmislek 
Kakšnih sovražnikov? A mam sovražnike? Sovražnica & her puppets ne štejejo
Če še ne veš boš verjetno kmal zvedla
Ko je že govora o medicincih: Simon Wiesenthal ima zanimivo poglavje o zdravnikih v svojih spominih, zbranih v knjigi Pravica, ne maščevanje. Težko prebaviti, a vseeno vredno branja.
Naslov mi je všeč, opis pa ne obeta preveč
)) Ampak če praviš, da je vredno branja, si jo grem vseeno zdejle v knjižnico iskat 
))
Drugače se pa z naslovom strinjam, je pa tanka meja med pravico in maščevanjem. Verjetno malce odvisno iz katerega zornega kota gledaš. No, pa kdo gleda, ker tisti, s katero iz spektra psihopatoloških motenj, pravice ne razumejo. Razumejo pa sicer kazen.
Zna bit hudo filozofsko vprašanje kdaj iskanje pravice postane maščevanje
No, enivej, psihopatološka motnja je pač hendikep, kot kakšna druga fizična okvara. In če se ne bi maščevali invalidu, ker ne skače po stopnicah, potem tudi maščevanje čustvenemu debilu ni ravno smiselno. Nerodna reč je, da se pri prvem hendikep opazi, drugi pa to skriva, torej zavaja in gre v bistvu za prevaro. Ena mi je enkrat rekla, da mora tisti drugi v odnosu, vedet pri čem je, da se potem lahko sam odloči ali mu stvari ustrezajo ali ne. No, pri psihopatoloških profilih pa ta del manjka. Tisti drugi ne ve. In ker gre vedno za zlorabo, je šok več ali manj neizbežen…
Kar se pa čisto mojih osebnih bitk tiče – nisem ravno maščevalna oseba (sicer se ne bi vlekle leta in ne bi šle “po pravu”) in tudi nisem prava za si jo najt za uresničitev tiste podzavestne želje po kaznovanju. Kar se moje želje in volje tiče. Iz drugih razlogov sem precej prava, ampak običajno prevagajo prvi. Se pa lahko potrudim nardit izjemo. Ker pač rada ustrežem. In to iz gole ljubezni. Ker imeti rad sploh ni vprašanje
In ker verjamem, da pravica vedeti, velja za vse 
Če me kdo sliši, potem prav, če me pa kdo noče, pa tako in tako nič ne morem. Posledice si naj pripiše vsak sam 
Tko, zdej pa letim po knjigo