Cat’s paw
Master of puppets, I’m pulling your strings, twisting your mind, and smashing your dreams.
~ Metallica
Marcus Gheeraerts the Elder of the fable of The Monkey and the Cat
Kdo bi si mislil, da je iz basni mogoče povleči toliko pomembnih življenskih lekcij. La Fontaine v eni od svojih pripoveduje zgodbo o opici in njenem prijatelju mačku. Živela sta pod isto streho in imela istega gospodarja. Nekega dne sta v kaminu uzrla kostanj, ki se je pekel na vročem ognju. Neustrašna pobalina, kakršna sta bila, sta nemudoma dobila izvrstno idejo, ki je obetala dvojno veselje. Ne samo, da bo ves ukradeni kostanj njun, še ostali v hiši se bodo jezili, ker bodo ostali brez. Nalogo je bilo treba le še izvesti.
Opica se je domislila briljantnega načrta. Uspelo ji je prepričati mačka, da so njegove tace nadvse primerne za ta podvig. Medtem ko je maček z dolgimi kremplji spretno bezal kostanj iz žerjavice in si ob tem smodil taco, jih je opica še bolj spretno in sproti goltala. Potem pa je v prostor nepričakovano vstopila služkinja in veselja je bilo konec. Opica je ostala s polnim želodcem, maček pa z opečeno in bolečo taco.
Od tod izhaja fraza Cat’s paw. Morda imamo pri nas kakšno drugo, ki pove isto, pa se je v tem trenutku pač ne spomnim. Nenazadnje pa mi je ta še prav všeč. Prav lepo se ujame s to našo sceno živalovarstvenega aktivizma in profesionalizma. Če se je prijela kot en pomebnih naukov, ki zagotavljajo uspeh v poslovnem svetu, potem zagotovo vzdrži tudi v svetu profijev, in zakaj ne bi tudi v pernatem in kosmatem. Hočem reči, živalovarstvenem. 
Ne glede na področje delovanja, so vedno stvari, ki so všečne in prijetne, pa take ki to niso. In početje slednjih je daleč preveč tvegano, da bi jih počeli gospodarji sami. Puppet masterji kot se zagre. In zagotovo je kje blizu še kakšen puppet s kakšno dobrodušno taco, ki se jo lahko osmodi in bo zagrabila kar se gospodarju zahoče, udarila tiste, ki jih je potrebno raniti ali opravila kakšno drugo umazano in nevarno delo, predvsem pa bo poskrbela, da ne bi kdo opazil kdo je v resnici za vse to početje odgovoren. Za prave puppet mastre se pač spodobi, da zakrijejo nitke, s katerih bingljajo njihove lutke, ki raznašajo slabe novice in opravljajo nalogo likvidatorjev, ne da bi pravzaprav same to dobro vedele. Gospodar prinaša samo veselje in radost.
Lutke v svojem početju seveda ne vidijo nič spornega. Za svojega gospodarja sem in tja opravijo kakšno v njihovih očeh povsem nedolžno stvar, če pa že ni nedolžna je pa zagotovo upravičena. Spodkopavajo druge, ne da bi sploh opazili, da spodkopavajo tiste, ki jih njihovi gospodarji dojemajo kot svoje rivale, širijo informacije, ki so jim jih dodobra vcepili prav njihovi gospodarji, same pa so jih vzele za svoje in si nehote mažejo roke, medtem ko njihovi masterji ostajajo brezmadežni. Cilj njihovih gospodarjev postane njihov cilj, ne da bi se zavedale kdaj se je to sploh zgodilo.
Lutke so nadvse koristne. Pa tudi zamenljive. Tako v poslu, kot pri profijih pa tudi amaterjih. To so vedeli že včasih. Ljudi je kot mačje tace znala izkoristiti že Kleopatra. V nasprotju s prevladujočim mnenjem, da se za svoje uspehe lahko zahvali svojemu zapeljivemu šarmu, pa to menda ne drži. V resnici naj bi njena moč izvirala iz sposobnosti, s katero je druge prepričala, da so za njo izvrševali ukaze, ne da bi se zavedali, da so bili zmanipulirani. Tako ni zapeljala obeh, Julija Cezarja in Marca Antonyja, pač pa ju je raje pretkano zmanipulirala, tako da sta ji kar najboljše služila in se znebila njenih največjih sovražnikov tako v vojski kot v tekmi za prestol. Nazadnje sta oba privolila in ji izpolnila željo, da zavlada Egiptu kot neodvisnemu kraljestvu. Kljub kratkoročno uspešnim manipulacijam, pa se dolgoročno tako ravnanje ni obrestovalo. Čeprav menda ne povsem jasen, je konec zgodbe namreč bolj bridek. Kleopatra si naj bi sodila sama. S strupom, s katerim se je za časa življena večkrat poigravala.
Najučinkovitejše prepričevanje in manipulacija sta tista, ki ju skoraj ni mogoče opaziti. V življenju se ne moremo ogniti neprijetnim opravkom, ki nam sem in tja pustijo kakšen madež. Za gospodarje se to seveda ne spodobi. Oni so brezmadežni, za kostanjem v žerjavici pa bezajo s kakšno mačjo taco. Vedno se najde naivnež, ki mu je v veselje narediti uslugo. Še toliko raje, če se mu v zameno navrže kakšno manjšo kost…
