Niccolo Machiavelli

Proti inšpektorju postojnskega območnega urada nekdanjega VURS teče prekrškovni postopek. Varuh človekovih pravic namreč ni edini organ, ki je v nasprotju z nekdanjim VURS ugotovil kršitev, organ, ki vodi prekrškovni postopek, pa zagotovo ne bo zadnji, ki se bo z inšpektorjem in nekdanjim VURS ukvarjal. Akcija – reakcija. Lahko tudi trikrat, da ne boste rekli, da ste premalokrat slišali.

Iz prispevka Varuha v Pravni praksi je mogoče razbrati, da so na VURSU prekršek svojega inšpektorja opravičili s postavljanjem zahtev prijaviteljice. O hudiča?! A v prijavi se lahko postavlja zahteve? Če je tako, potem jih imam kar nekaj, ki jih z veseljem posredujem nekdanjemu VURS. Lahko pa jim tudi prav konkretno pojasnim, kako se spiše zapisnik ob prijavi in navedbe preveri, ne da bi se pri tem razkrilo vir prijave. Zna biti, da se v prihodnosti celo ponudi priložnost za kaj takega.

Univerzalni paradoks pravi, da svoja delovanja lahko izbiramo po svoji volji, ne moremo pa izbrati njihovih posledic. Vsaka akcija ima namreč svojo reakcijo. O prvih lahko odločamo sami, o drugih pač ne. No razen morda tisti, ki se nevede in nehote znajdejo v manipulativnih krempljih šarmantih psihopatoloških izkoriščevalskih tiranov. Ti se morda res ne odločajo povsem sami in po svoji volji, čeprav se jim tako celo zdi. Tisti, s katero od osebnostnih motenj, namreč brez zadržkov in slabe vesti izkoristijo druge, da z njihovo pomočjo dosežejo svoj cilj, tudi kadar je tako banalen kot je maščevanje nepokornim v njihovem imenu.

Kot že večkrat rečeno so današnje razmere za nastanek osebnostnih motenj nadvse ugodne, strokovnjaki pa opažajo njihov porast. Ocenjujejo celo, da za narcistično motnjo, ki je med vsemi motnjami precej pogosta, trpi kar desetina prebivalstva. Če k temu prištejemo še tiste, ki samo prevzamejo tako vedenje, nas resno lahko zaskrbi kam naša družba rine. Vsak dan smo bližje k dobičku usmerjeni družbi, kjer empatija, čustva in solidarnost nimajo ne cene in ne veljave. No, razen kadar se jih da dobro unovčit. Cilj posvečuje sredstvo.

Zaradi trenda v družbi in vse večje sprejemljivosti takega ravnanja, je tovrstne narcistične izkoriščevalce še težje odkriti. Navzven se običajno kažejo v skrbni in predani luči, v kateri so občudovani stebri družbe, do bližnjih pa je njihovo vedenje prav nasprotno in bolj spominja na zajedalsko in tiransko. Narcisi se namreč skrivajo za masko. Deloma zato, da prikrijejo svoje resnično nrav, deloma pa zato, da na limanice ujamejo nove žrtve, ki jim lahko služijo za zadovoljevanje njihovih narcističnih potreb.

Svetu se torej prikazujejo v takorekoč angelski podobi. Nedolžen otrok in genij v eni podobi. Bitje, ki ga je potrebno zaradi otroške ranljivosti zaščititi, zaradi njegove genialnosti pa mu pripadata posebna obravnava in občudovanje. Povsem zares so prepričani v svojo večvrednost, zaradi česar je izkazovanje posebnih časti samoumevno, kritika pa nedopusten in predrzen napad pripadnikov nepomembnih in nižjih slojev na njihovo grandiozno (p)osebnost.

Skriti za masko so čustveno neranljivi in varni. Od otrok ne pričakujemo, da bodo sprejeli odgovornost za svoja zgrešena dejanja, pa je ne moremo niti od za otroško masko skritega narcisa. Narcis je prepričan v svojo večno nedolžnost in imunost na posledice svojih dejanj, da mu je dovoljeno vse brez strahu, da bi mu bilo treba kdaj plačati ceno svojih dejanj, in da so njegove možnosti neomejene. Omejitev je le nebo, ljudje pa so tukaj zato, da mu brezpogojno nudijo kar potrebuje in se čudijo njegovi grandioznosti.

Ljudje narcistični osebi predstavljajo le objekt, brez čustev in potreb, ki je tu zato, da zadovolji njene potrebe. Ker nimajo vesti in empatije niso sposobni, ob tem ne morejo čutiti nikakršne slabe vesti, saj v njihovih očeh pravzaprav niti ne počno nič slabega. Vzamejo le, kar jim ljudje lahko ponudijo. In dokler. Potem za njih niso več uporabni. Kot prazna embalaža pravkar porabljenega izdelka. Ali še bolje, kot zajedavec, ki uniči gostitelja. Tisto malo čustvovanja, ki ga uspejo prikazati, je naučenega v resnici pa ne doživetega.

Običajno izkoriščevalci uspejo svoje žrtve “zvleči” v svoj svet. Žrtev ne ve ne kako in še manj kdaj začne zreti v svet z očmi svojega izkoriščevalca. Pravzaprav se sploh ne zaveda in nima občutka, da bi lahko bilo kaj narobe. Naprotno, neredko se ob tem čuti počaščeno, da jo taka grandiozna in zaradi svoje grandioznosti preganjana oseba izbere in spusti v svojo bližino. Izkroščevalec ob žrtvinem neizrečen soglasju počasi a vztrajno pronica v vse sfere njenega življenja. V svetu, ki z realnostjo nima več nobenega stika, skupaj s svojim zajedavcem goji občutek lastne večvrednosti, vsevednosti in preganjavice. Strahovi zajedavca postanejo njeni strahovi. Njegove težave in bitke postanejo njene. Vloga žrtve je, da zajedavca, skritega za angelsko podobo nedolžnega otroka, zaščiti in prežene vse namišljene sovražnike. In teh nikoli ne zmanjka. Namišljenih sovražnikov namreč. Le kako naj bi jih, ko pa vsi zavidajo tako grandiozni osebi…

Komentiranje ni vec mogoce.