… ’cause it might come true.

Po zadnjem napadu slabe volje pred nekaj tedni in posledično krajšem premoru, je moj avto spet poln pasjih dlak. Seveda tistih, ki niso odpadle od katerega od bolj ali manj mojih psov. Na mojem obrazu se je spet zarisal nasmešek, ko sem v zgodnjih jutranjih urah nanje odložila nahrbtnik. Hecno, kako se človek ob tem lahko počuti krasno. Pa dlake ne pripadajo niti psu iz katere od obalnih občin. Vse je natanko tako kot mora biti in prav kmalu bom lahko brez kančka dvoma rekla: “Naredili smo dobro delo.”

Nenačrtovano sem si privoščila dobrih 12 ur spanja. Razkošje, ki si ga že dolgo ne privoščim več, pa sem pozabila kako dobro dene. Zadnje dobro leto je bilo naporno tako po osebni in še bolj po kakšni drugi plati. Treba je bilo nadoknaditi veliko in se še več povsem na novo naučiti, pa se mi je zdel čas, porabljen za spanje, povsem zgrešena investicija. Ker iskreno verjamem, da naključij ni in se vse zgodi z namenom, verjamem tudi, da je včasih namen osebnih izkušenj tudi širši in ne le v učenju lastnih življenjskih lekcij. Da imamo neke vrste “share button”, da se na naših izkušnjah lahko učijo tudi drugi, in da vidimo stvari v drugačni luči. Marsičesa brez teh izkušenj ne bi niti opazili. Nekaj tovrstnih mi je zagotovo odprlo vrata v povsem nove svetove, nekaj jih je na površje prineslo že nekoliko pozabljene, nekaj pa dopolnilo sestavljanko zaradi katere so se mi obzorja bistveno razširila pa zdaj vidim v “big picture” povsem drugačno podobo kot še pred letom ali dvemi. Najtežje si je priznati, da je človek, ki se zanaša na svojo previdnost, realnost in stanje z nogami na tleh in ne z glavo v oblakih, kljub vsemu bil zaslepljen. Od tam naprej gre vse lažje, “osebno” pa lahko potone v pozabo, ker je svojo nalogo opravilo. Ni vse zlato, kar se sveti, bistvo pa očem, žal, še kar ostaja nevidno.

I am thankful to all those who said “NO” to me. It’s because of them I did it myself.
A. Einstein

Ko pravljice, ki so ti jih skušali prodati, analiziriš in tako z distance pretehtaš izkušnje drugih, običajno tistih označenih za zlobne, jih primerjaš z dokumentiranimi dejstvi in oplemenitiš z lastnim vedenjem, se razblinijo hitreje kot uspeš izreči “iluzija”. Zna biti, da so leta prevar, laži in hudobije, ki sem jih imela priložnost opazovati od blizu, pa jih ne zaznati, iz mene naredila še bolj previdnega in modrejšega človeka. PS učitelj, jaz učenec. Upam da slab, če drži, da je dober učenec tisti, ki prekosi svojega učitelja. Pred skoraj natanko 10 leti se je PS pohvalila, da je bila učenka sama, MM pa njena učiteljica. Je morala biti res, zares dobra učenka, in če držijo vse njene trditve o MM…
Priznam, da tako razočarana nad človekom, s katerim sem prišla v tak ali drugačen stik, nisem bila še nikoli. Drži pa tudi, da se še nikoli zaradi nikogar nisem toliko naučila. Bo čas, da se vse to novopridobljeno in nadgrajeno znanje začne obrestovati še kje drugje, preiskovanje kaznivih dejanj, goljufij in drugih prekrškov pa naj prevzamejo tisti, ki so v tej državi za to pristojni. Tako, da bo zares držalo, da se z nekim zavetiščem ukvarjajo vsi organi, ki kaj štejejo. Da ne bi bilo potrebno pomisliti na laži, manipulacijo z občutki drugih in igranje vloge žrtve. Vloga žrtev pripada drugim. Nekaterim bo skoraj gotovo pripadla v obliki kolateralne škode, izbrali pa ste si jo sami.

I learned. Time for the second stage

V vsaki slabi stvari se skriva nekaj dobrega, le odkriti in videti je to včasih nekoliko težje. Mnogim žal ostane za vedno skrito in neopazno. No, vsaj do takrat, dokler jih tako ali drugače ne zadane. Morda bo kdo o tem razmišljal takrat, ko bodo nezakonito obdelovani, posredovani in zlorabljeni njegovi osebni podatki ali nejgova zasebna pisanja. Morda takrat, ko bo kdo za kršitve končno odgovarjal in bo to povzročilo spremembe v (ne)odnosu odgovornih, pa oškodovanih ne bo več. No, vsaj toliko ne ali pa se bodo pogosteje odločali za zavarovanje svojih pravic. Ali pa morda takrat, ko bo VURS prisiljen upoštevati mnenje organa, ki ugotovi neustreznost zakonodaje, ki jo na tej, v lastno nadpomembnost zagledani upravi, pripravljajo. Spornost mora namreč nekdo opaziti, nanjo opozoriti, spisati pobudo, prositi za mnenje… In ob vsem tem, kar je najpomebneje, ne izgubiti volje…

Anyone can give up, it’s the easiest thing in the world to do. But to hold it together when everyone else would understand if you fell apart, that’s true strength.

Komentiranje ni vec mogoce.