you can’t make a full copy of somebody’s work without their permission.

Patricia Schroeder

Od vsah lastnin je mislim da najmanj spoštovana intelektualna. Večini je nekako dovolj samoumevno, da nihče ne sme brez povabila vstopiti v stanovanje drugega ali kar tako vzeti ključev prijatelju in se odpeljati z njegovim avtom, ne da bi ta za to vedel. Celo za stol v gostilni večina zna vprašati ali je prost, ko pa gre za intelektualno lastnino ali avtorske pravice, da bo lažje razumeti, pa je kar naenkrat vse od vseh.
Časi, ko sem z veseljem počela stvari za in v imenu drugih so minili. V team, kakršnega si sama predstavljam, da mora biti in v katerem lahko sodelujem, sodi le malo ljudi. Naivnost me je minila že davno in tega, da se slej ko prej vedno najde nekdo, ki se “žrtvuje” in se pod teamsko delo podpiše, ne prenašam več dobro. Zlorab pač ne maram, tudi kadar naj bi bile dobronamerne (če je to sploh mogoče), pa naj gre za kakršnokoli vrsto zlorab. Morda zato tako z lahkoto sodelujem s psi. Ko se enkrat dogovorimo kako bo in si zaupamo, to tako je in nikogar ni, ki bi zaupanje zlorabil. Z ljudmi je to doseči nekoliko težje, pa zato več časa posvečam psom. Včasih mi uspe tudi kaj napisati. Včasih celo kaj takega, kar naj bi jim koristilo. Ne samo tistim psom, ki jih dosežem, pač pa tudi tistim, ki jih ne, si pa želim, da bi jim bilo vsaj podobno lepo kot je tistim prvim. Moja ljubezen do psov in drugih živali pa z intelektualno lastnino nima nikakršne zveze. Povsem enako kot razpolagam s svojo drugo lastnino želim razpolagati s svojo intelektualno in samo jaz lahko odrejam komu in pod kakšnimi pogoji dovoljujem uporabo. Tako pač je, z ljubeznijo do živali to nima ničesar skupnega, še manj pa z mojo pripadnostjo kateremu od društev. Če kdo meni, da z mojo intelektualno lastnino lahko razpolaga kakor se mu zdi, samo zato, ker naj bi bilo v dobro psov, naj pač tako misli. Potemtakem jaz mislim, da lahko – samo zato,ker gre jasno za korist psa – naložim recimo slinastega mastifa na zadnji sedež njenega/njegovega avtomobila in ga odpeljem v zavetišče. Saj gre vendar za korist psa!
Mastif je jasno poslinil moj avto. Na steklih zadnjih vrat so še vedno njegove packe. Bi znalo biti, da bo taisti sedež zasedel še kakšen pes poleg tistih dveh, ki jima zadnji sedež v mojem avtu sicer pripada. Se pa tej pravici z veseljem odpovedujem v korist tistih, ki menijo, da ni prav, da ščitim katero drugo svojo pravico.

Komentiranje ni vec mogoce.