but trusting them not too.

Sing once again with me,
Our strange duet…

Those you trust the most can steal the most.

Lawrence Lief

P.S.
It’s okay to be scared

Master of puppets, I’m pulling your strings, twisting your mind, and smashing your dreams.
~ Metallica

Marcus Gheeraerts the Elder of the fable of The Monkey and the Cat

Kdo bi si mislil, da je iz basni mogoče povleči toliko pomembnih življenskih lekcij. La Fontaine v eni od svojih pripoveduje zgodbo o opici in njenem prijatelju mačku. Živela sta pod isto streho in imela istega gospodarja. Nekega dne sta v kaminu uzrla kostanj, ki se je pekel na vročem ognju. Neustrašna pobalina, kakršna sta bila, sta nemudoma dobila izvrstno idejo, ki je obetala dvojno veselje. Ne samo, da bo ves ukradeni kostanj njun, še ostali v hiši se bodo jezili, ker bodo ostali brez. Nalogo je bilo treba le še izvesti.
Opica se je domislila briljantnega načrta. Uspelo ji je prepričati mačka, da so njegove tace nadvse primerne za ta podvig. Medtem ko je maček z dolgimi kremplji spretno bezal kostanj iz žerjavice in si ob tem smodil taco, jih je opica še bolj spretno in sproti goltala. Potem pa je v prostor nepričakovano vstopila služkinja in veselja je bilo konec. Opica je ostala s polnim želodcem, maček pa z opečeno in bolečo taco.

Od tod izhaja fraza Cat’s paw. Morda imamo pri nas kakšno drugo, ki pove isto, pa se je v tem trenutku pač ne spomnim. Nenazadnje pa mi je ta še prav všeč. Prav lepo se ujame s to našo sceno živalovarstvenega aktivizma in profesionalizma. Če se je prijela kot en pomebnih naukov, ki zagotavljajo uspeh v poslovnem svetu, potem zagotovo vzdrži tudi v svetu profijev, in zakaj ne bi tudi v pernatem in kosmatem. Hočem reči, živalovarstvenem.

Ne glede na področje delovanja, so vedno stvari, ki so všečne in prijetne, pa take ki to niso. In početje slednjih je daleč preveč tvegano, da bi jih počeli gospodarji sami. Puppet masterji kot se zagre. In zagotovo je kje blizu še kakšen puppet s kakšno dobrodušno taco, ki se jo lahko osmodi in bo zagrabila kar se gospodarju zahoče, udarila tiste, ki jih je potrebno raniti ali opravila kakšno drugo umazano in nevarno delo, predvsem pa bo poskrbela, da ne bi kdo opazil kdo je v resnici za vse to početje odgovoren. Za prave puppet mastre se pač spodobi, da zakrijejo nitke, s katerih bingljajo njihove lutke, ki raznašajo slabe novice in opravljajo nalogo likvidatorjev, ne da bi pravzaprav same to dobro vedele. Gospodar prinaša samo veselje in radost.

Lutke v svojem početju seveda ne vidijo nič spornega. Za svojega gospodarja sem in tja opravijo kakšno v njihovih očeh povsem nedolžno stvar, če pa že ni nedolžna je pa zagotovo upravičena. Spodkopavajo druge, ne da bi sploh opazili, da spodkopavajo tiste, ki jih njihovi gospodarji dojemajo kot svoje rivale, širijo informacije, ki so jim jih dodobra vcepili prav njihovi gospodarji, same pa so jih vzele za svoje in si nehote mažejo roke, medtem ko njihovi masterji ostajajo brezmadežni. Cilj njihovih gospodarjev postane njihov cilj, ne da bi se zavedale kdaj se je to sploh zgodilo.

Lutke so nadvse koristne. Pa tudi zamenljive. Tako v poslu, kot pri profijih pa tudi amaterjih. To so vedeli že včasih. Ljudi je kot mačje tace znala izkoristiti že Kleopatra. V nasprotju s prevladujočim mnenjem, da se za svoje uspehe lahko zahvali svojemu zapeljivemu šarmu, pa to menda ne drži. V resnici naj bi njena moč izvirala iz sposobnosti, s katero je druge prepričala, da so za njo izvrševali ukaze, ne da bi se zavedali, da so bili zmanipulirani. Tako ni zapeljala obeh, Julija Cezarja in Marca Antonyja, pač pa ju je raje pretkano zmanipulirala, tako da sta ji kar najboljše služila in se znebila njenih največjih sovražnikov tako v vojski kot v tekmi za prestol. Nazadnje sta oba privolila in ji izpolnila željo, da zavlada Egiptu kot neodvisnemu kraljestvu. Kljub kratkoročno uspešnim manipulacijam, pa se dolgoročno tako ravnanje ni obrestovalo. Čeprav menda ne povsem jasen, je konec zgodbe namreč bolj bridek. Kleopatra si naj bi sodila sama. S strupom, s katerim se je za časa življena večkrat poigravala.

Najučinkovitejše prepričevanje in manipulacija sta tista, ki ju skoraj ni mogoče opaziti. V življenju se ne moremo ogniti neprijetnim opravkom, ki nam sem in tja pustijo kakšen madež. Za gospodarje se to seveda ne spodobi. Oni so brezmadežni, za kostanjem v žerjavici pa bezajo s kakšno mačjo taco. Vedno se najde naivnež, ki mu je v veselje narediti uslugo. Še toliko raje, če se mu v zameno navrže kakšno manjšo kost…

Niccolo Machiavelli

Proti inšpektorju postojnskega območnega urada nekdanjega VURS teče prekrškovni postopek. Varuh človekovih pravic namreč ni edini organ, ki je v nasprotju z nekdanjim VURS ugotovil kršitev, organ, ki vodi prekrškovni postopek, pa zagotovo ne bo zadnji, ki se bo z inšpektorjem in nekdanjim VURS ukvarjal. Akcija – reakcija. Lahko tudi trikrat, da ne boste rekli, da ste premalokrat slišali.

Iz prispevka Varuha v Pravni praksi je mogoče razbrati, da so na VURSU prekršek svojega inšpektorja opravičili s postavljanjem zahtev prijaviteljice. O hudiča?! A v prijavi se lahko postavlja zahteve? Če je tako, potem jih imam kar nekaj, ki jih z veseljem posredujem nekdanjemu VURS. Lahko pa jim tudi prav konkretno pojasnim, kako se spiše zapisnik ob prijavi in navedbe preveri, ne da bi se pri tem razkrilo vir prijave. Zna biti, da se v prihodnosti celo ponudi priložnost za kaj takega.

Univerzalni paradoks pravi, da svoja delovanja lahko izbiramo po svoji volji, ne moremo pa izbrati njihovih posledic. Vsaka akcija ima namreč svojo reakcijo. O prvih lahko odločamo sami, o drugih pač ne. No razen morda tisti, ki se nevede in nehote znajdejo v manipulativnih krempljih šarmantih psihopatoloških izkoriščevalskih tiranov. Ti se morda res ne odločajo povsem sami in po svoji volji, čeprav se jim tako celo zdi. Tisti, s katero od osebnostnih motenj, namreč brez zadržkov in slabe vesti izkoristijo druge, da z njihovo pomočjo dosežejo svoj cilj, tudi kadar je tako banalen kot je maščevanje nepokornim v njihovem imenu.

Kot že večkrat rečeno so današnje razmere za nastanek osebnostnih motenj nadvse ugodne, strokovnjaki pa opažajo njihov porast. Ocenjujejo celo, da za narcistično motnjo, ki je med vsemi motnjami precej pogosta, trpi kar desetina prebivalstva. Če k temu prištejemo še tiste, ki samo prevzamejo tako vedenje, nas resno lahko zaskrbi kam naša družba rine. Vsak dan smo bližje k dobičku usmerjeni družbi, kjer empatija, čustva in solidarnost nimajo ne cene in ne veljave. No, razen kadar se jih da dobro unovčit. Cilj posvečuje sredstvo.

Zaradi trenda v družbi in vse večje sprejemljivosti takega ravnanja, je tovrstne narcistične izkoriščevalce še težje odkriti. Navzven se običajno kažejo v skrbni in predani luči, v kateri so občudovani stebri družbe, do bližnjih pa je njihovo vedenje prav nasprotno in bolj spominja na zajedalsko in tiransko. Narcisi se namreč skrivajo za masko. Deloma zato, da prikrijejo svoje resnično nrav, deloma pa zato, da na limanice ujamejo nove žrtve, ki jim lahko služijo za zadovoljevanje njihovih narcističnih potreb.

Svetu se torej prikazujejo v takorekoč angelski podobi. Nedolžen otrok in genij v eni podobi. Bitje, ki ga je potrebno zaradi otroške ranljivosti zaščititi, zaradi njegove genialnosti pa mu pripadata posebna obravnava in občudovanje. Povsem zares so prepričani v svojo večvrednost, zaradi česar je izkazovanje posebnih časti samoumevno, kritika pa nedopusten in predrzen napad pripadnikov nepomembnih in nižjih slojev na njihovo grandiozno (p)osebnost.

Skriti za masko so čustveno neranljivi in varni. Od otrok ne pričakujemo, da bodo sprejeli odgovornost za svoja zgrešena dejanja, pa je ne moremo niti od za otroško masko skritega narcisa. Narcis je prepričan v svojo večno nedolžnost in imunost na posledice svojih dejanj, da mu je dovoljeno vse brez strahu, da bi mu bilo treba kdaj plačati ceno svojih dejanj, in da so njegove možnosti neomejene. Omejitev je le nebo, ljudje pa so tukaj zato, da mu brezpogojno nudijo kar potrebuje in se čudijo njegovi grandioznosti.

Ljudje narcistični osebi predstavljajo le objekt, brez čustev in potreb, ki je tu zato, da zadovolji njene potrebe. Ker nimajo vesti in empatije niso sposobni, ob tem ne morejo čutiti nikakršne slabe vesti, saj v njihovih očeh pravzaprav niti ne počno nič slabega. Vzamejo le, kar jim ljudje lahko ponudijo. In dokler. Potem za njih niso več uporabni. Kot prazna embalaža pravkar porabljenega izdelka. Ali še bolje, kot zajedavec, ki uniči gostitelja. Tisto malo čustvovanja, ki ga uspejo prikazati, je naučenega v resnici pa ne doživetega.

Običajno izkoriščevalci uspejo svoje žrtve “zvleči” v svoj svet. Žrtev ne ve ne kako in še manj kdaj začne zreti v svet z očmi svojega izkoriščevalca. Pravzaprav se sploh ne zaveda in nima občutka, da bi lahko bilo kaj narobe. Naprotno, neredko se ob tem čuti počaščeno, da jo taka grandiozna in zaradi svoje grandioznosti preganjana oseba izbere in spusti v svojo bližino. Izkroščevalec ob žrtvinem neizrečen soglasju počasi a vztrajno pronica v vse sfere njenega življenja. V svetu, ki z realnostjo nima več nobenega stika, skupaj s svojim zajedavcem goji občutek lastne večvrednosti, vsevednosti in preganjavice. Strahovi zajedavca postanejo njeni strahovi. Njegove težave in bitke postanejo njene. Vloga žrtve je, da zajedavca, skritega za angelsko podobo nedolžnega otroka, zaščiti in prežene vse namišljene sovražnike. In teh nikoli ne zmanjka. Namišljenih sovražnikov namreč. Le kako naj bi jih, ko pa vsi zavidajo tako grandiozni osebi…