Dan Simmons

Sem in tja, čeprav moram priznati, da opažam, da so vedno bolj redki, se še vedno najdejo verniki, ki ob kritičnih zapisih o kakšnem zavetišču, predvsem zasebnim in združenim, vzklikajo (kolikor se na internetu vzklikat pač da), da ne bomo verjeli, ampak zavetišča so pod nadzorom pristojnih institucij. No, to seveda bomo verjeli. Vprašanje je bolj pod kakšnim?

O nepravilnostih se namreč ne spodobi, nikakor in nikoli, razpravljat v javnosti. To počno samo podli in zahrbtni močvarniki, amaterski mešalci dreka, od katerih nikar nikoli posvajat živali, če se ne želite zaplesti v odnose z ljudmi, od katerih je bolje iti čim dlje stran. Temu, nadzoru popolnih in nezmotljivih namreč, služijo institucije, ki so bojda za to pristojne, nikakor pa ne laična vreščala, ki jih samo fovšija pri življenju drži. In institucije so zagotovo tudi kredibilne in vsega zaupanja vredne. Vse po vrsti, brez izjeme. Institucijam je pač treba zaupat, da dobro opravljajo svoje nadzorno delo, a ne? Predvsem pa se ne razpravlja, nikoli in nikdar, še najmanj pa javno, o kakršnihkoli (ne)morebitnih nepravilnostih v enem in edinem, absolutno resničnem zavetišču, kjer nikakor in nikoli ne naredijo ničesar narobe. Ker če bi, bi to zagotovo ugotovile kredibilne pristojne inštitucije, a ne? Ker za to jih vendar imamo!? Kdo pa smo mi, da s svojimi laičnimi blebetanji vzbujamo dvom….

3. točka 181. člena Zakona o javnih uslužbencih pravi:
Inšpektor mora varovati tajnost osebnih in drugih podatkov, s katerimi se seznani pri opravljanju nadzorstva.

Zakon, ki prav posebaj ureja delo inšpektorjev, je Zakon o inšpekcijskem nadzoru. V 16. členu določa varovanje poslovne in druge tajnosti ter tajnost vira:

Inšpektor mora varovati tajnost, s katero se seznani pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora. Dolžnost varovanja tajnosti traja tudi po prenehanju delovnega razmerja inšpektorja.
Inšpektor je dolžan varovati tajnost vira prijave in vira drugih informacij, na podlagi katerih opravlja inšpekcijski nadzor.

Prepoved uporabe osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja pa prepoveduje tudi ustava.

In jasno, institucijam moramo zaupat! Ne samo, da vršijo nadzor kot se spodobi, pač pa tudi, da bodo upoštevala predpise, po katerih delujejo. Anede?!

Objavljeno v: Pravna praksa – 21. 2. 2013.

Kako že gre? Vrana vrani ne izkluje očesa? In prijava je bila zagotovo nadvse korektno obravnavana. No, če je zadeva sploh že zaključena… Aja, da ne pozbim. Pristojni inšpektor sodi na UO nekdanjega VURS v Postojni, pristojnega za nadzor zavetišča, ki pokriva notranjsko. Nope, me ni prav nič strah napisat katerega. Samo reklame mu nočem delat. Tisti, ki veste, veste.

P.S.
Sarcasm: the last refuge of modest and chaste-souled people when the privacy of their soul is coarsely and intrusively invaded.
Fyodor Dostoevsky

and even closest of friends can be transformed into the worst of enemies.

Robert Greene

Ko debata o psu že drugič v nekaj dneh, tokrat na drugem spletnem mestu, uporabnike asocira na smrad in močvaro živalovarstvene scene, se je za vprašat, če mogoče ni upravičeno? In hecno v kakšne prostrane golobine vse ne zaide samo zato, ker nek pes išče nov dom? Moje asociacije so, kakopak, povsem drugačne.

Spomnim se pogovorov izpred nekaj let in stavka, da si nekdo želi zbrati okoli sebe najboljše, kar je na tej živalovarstveni sceni mogoče najti. In ko se ozrem nazaj, se lahko samo še vprašam, kaj to ti je uspelo zbrati? To je biser scene? Čudežna ekipa? Ko smo ravno pri asocijacih – meni je prišla na misel izkoriščevalec in izkoriščani. Abuser and abused bi bilo bolj natančno.

Izbranemu krogu reči otroški vrtec bi bilo preveč romantično, močvara pa preveč megalomansko. V resnici vse skupaj bolj spominja na lužo postane vode, ki za svojo majhnost precej zaudarja in osmrajuje še vso bližnjo in daljnjo okolico. Smrad je težko, če ne kar nemogoče zajeziti, pa ni prav nenavadno če povprečen poznavalec in še bolj zgolj opazovalec dobi občutek, da je narobe prav vse. Večini se v resnici ne ljubi poglabljati v iskanje izvora zla in ločevanje zrnja od plev, pa verjamejo pač tistemu, ki je bolj prepričljiv. Nič presenetljivega, saj je tako tudi na drugih področjih. Običajno verjamemo lepim in glasnim oglasom, “neodvisnim” medijem in tistim, ki znajo zgodbo lepše predstaviti. No, nam všečno in tako, da se lažje vklopi v naša siceršnja prepričanja. Brskanje za dokazi in resnico je prepuščeno dolgočasnim nejevernim Tomažem, večini pa nikar rušit iluzij. Resnica je še kar precenjena.

Tudi fobije, paranoje in pretirana navezanost na živali niso ravno neznanka na sceni. No, da so živalovarstveniki pretirano čustvene osebe je oznanila že Špeličeva, tako da o tem, da je živalovarstveno področje tesno povezano in prepleteno s psihoanalitičnim, ne more biti dvoma. Nenazadnje je stereotipna ljudska predstava o živalovarstvenikih taka, da gre za čudaške ljudomrzneže, morda celo fobične, ki se z reševanjem živali ukvarjajo zgolj zato, ker kompenzirajo neka druga pomanjkanja v življenju. No, bi rekla, da bi v zadnjih letih taka predstava zahtevala vsaj rahel popravek, če ne nadgradnjo. Nekaterim je namreč s profesionalizacijo svojega hobija uspelo pridobiti solidno, za povprečnega slovenca pa že kar izjemno premoženje. O zakonitostih, dokazih in podobnih dolgočasnih zadevah tokrat ne bomo. Morda kdaj drugič kar na sodišču. Vzporednice in sečišča živalovarstvene scene in psihoanalize so mnogo bolj zabavna. Pa spet, prav nič ekskluzivna.

Živimo menda v narcisitično patološki družbi. Menda niti ne samo patološki pač pa že kar psihopatski. Psihopati vseh tipov so uspešnejši sloj te družbe, asociacija na krvoločne morilce pa je napačna. Najdemo jih v samih vrhovih korporacij, nacij in sploh vseh organiziranih oblikah družbe. Tako vsaj piše v literaturi. In podobno pravijo tudi avtorji dokumentarca I am a fishead. Povsem razumljivo in logično, da tudi v naši živalovarstveni sceni ne more iti brez ribjeglavcev. Pomanjkanje vesti in empatije bi znale bit celo uporabne kvalitete pri odločanju o življenju živali in zavračanju ljudi, ki niso primerni posvojitelji.

Narcistične osebe se ne obotavljajo, ko je treba lagati, zavajati ali prikrojiti resnico. Njihov šarm jim pomaga, da so prepričljive in si lažje pridobijo oboževalce. Pravzaprav vernike, resnici na ljubo pa bi jim morali reči žrtve. Narcistična oseba pač rabi oboževalce, ki z brezpogojno vero vanjo in brez kančka dvoma potrdijo njeno prepričanje o lastni nadpomembnosti. Nasprotovanj ne prenašajo in se na kritiko odzovejo precej agresivno. Potrebujejo občutek moči in področje, pri katerem lahko zakonito odločajo dobesedno o življenju in smrti, je kot nalašč zanje. Take osebe je tudi sicer pogosteje najti v poklicih, kjer lahko zadovoljijo potrebo po pozornosti in občudovanju. Menda med poklice, ki si jih narcistične osebe pogosteje zbirajo, sodijo tudi medicinski. Neprijetno, ki lahko postane tudi nevarno. Narcistične osebe so namreč nezmotljive in vsemogočne. Tudi, kadar to niso. Tisto, česar ne zmorejo oni, ne zmore nihče…

Z roko v roki z narcistično osebnostno motnjo gre jasno tudi paranoja. Nič čudnega. Za tako nadpomembno, grandiozno in vsemogočno osebnostjo se morajo zagotovo poditi vse zle sile tega sveta, jo zalezovati, preganjati in gnati… vse do bridkega konca. Pri tem se zle sile ne obotavljajo zlorabiti vsega, kar se sploh da. Zagotovo so se pripravljene maščevati tudi s preklicem posvojitvene pogodbe za super duper oskrbovanega psa in tvegati pravni spor. Saj ni važno, kaj in če je res. Važno je, da poveš tako, da ti verjamejo. Dokler ti. Vsaj najbolj vdani verniki. In dokler ti verjamejo, da so podli vsi drugi.

Hm, če dobro pomislim in še bolj pogledam, v tejle naši sceni ne vidim veliko močvirja, pa zato vse kaj drugega. Morda pa stereotipi ne brcajo vedno v temo. Morda za kanček pozornosti in skledo hrane živali res nudijo občutek brezpogojen ljubezni. Vsaj za hip. Dovolj neobčutljive so na stalna nihanja od idealiziranja do izničenja, da lahko vedno nudijo enak občutek varnosti. Tisto, kar se s takim vedenjem sčasoma uniči pri medčloveških odnosih in ostane le neizpolnjena želja po pristni partnerski zvezi, ljubezni in jasno sprejetosti.

Šment, kdo bi si mislil, da se za preprostim iskanjem novega doma psu skrivajo tako globoka spoznanja….

~Augusto Ingar

How do I know all this? Well…. don’t ask

Senat ljubljanskega okrožnega sodišča je v začetku januarja zavrnil ugovore Boška Šrota, Igorja Bavčarja in drugih, obtoženih domnevnih nepravilnosti pri lastninjenju Pivovarne Laško. Igor Bavčar, ki ga zastopa odvetniška pisarna Čeferin, je nad odločitvijo presenečen, pozdravlja pa hitrost odločanja.

O zasebni tožbi tožilke, ki jo zastopa odvetniška pisarna Čeferin, senat taistega sodišča še odloča. Ne vem ali je to dober ali slab znak. Zna bit, da oboje. Potem pač ne vem za koga kakšen. Vedno bolj se nagibam k prepričanju, da si zasebna tožilka, ki je, kot v tožbi pravi sama, vedno stala za svojimi dejanji, zasluži priložnost, da to tudi dokaže.

Milena Močivnik 10 let kasneje še vedno buri duhove in posredno zaposluje ljubljansko sodišče. Nekatere stvari so, enako kot travme iz otroštva, lahko večne. No, ali pa vsaj neskončne. Hecno. Če je bilo vse tako kot mora biti, pošteno, pravično, brez kančka dvoma in v izključno korist živali – zakaj še vedno buri duhove in ne potone v pozabo?

Pred kakšnim dnevom sem na enem izmed forumov zasledila zapis, pravzaprav napotek uporabnici, ki bi v svoje življenje želela sprejeti psa, da naj se ogne društvom s področja zaščite živali, češ da je scena dodobra osmrajena. Zna biti, da je res. Vendar je to že vsaj desetletje in zanimivo, nekateri akterji so še vedno dejavni. Kdo ve, če ne prihaja največ smradu še vedno iz istih mest? Riba pri glavi smrdi, pravi menda slovenski pregovor.

Takrat, pred desetimi leti, se je zasebna tožba zasebne tožilke, takrat Milene Močivnik, končala z oprostilno sodbo ljubljanskega okrožnega sodišča za novinarko Polono Šeško. V prid obtoženi je takrat na sodišču govorila tudi Polona Samec in s svojim pričanjem pomagala do take sodbe. Mileni Močivnik tako ni uspelo dokazati, da jo je obtožena novinarka Polona Šeško razžalila, ko je med drugim zapisala, da je Milenino zavetišče nelegalno, Milena pa najde nove in nove naivneže, hkrati pa skrbno pazi, da se odkriža prejšnjih dobrotnikov, ki so hoteli preveč vedeti o njeni pasjeljubski kalvariji.

Nekatere stvari ostajajo tako zelo enake, le vloge se sem in tja malo zamenjajo. In kot je dejala sodnica ob takratni sodbi, vsak, ki vloži zasebno tožbo, mora sprejeti tudi vse posledice, ki jih ta korak prinese s seboj…