~ Mitja Kunstelj v opomin vsem, ki bi radi njegovo pozornost

Nekoč sem nekje prebrala, da se zna ljudem, ki se ukvarjajo s psi, zgoditi posnemanje pasjega vedenja. Težava naj bi menda nastopila v posnemanju tistega dela, ko je psu pomembna le pozornost, tudi če je negativna.
Povsem enako je sicer pri otrocih, ki med odraščanjem pač potrebujejo veliko pozornosti. No, pravzaprav je tako tudi pri odraslih ljudeh. Potreba po biti viden, opažen je pač ena od osnovnih eksistencialnih potreb in že otroci lahko razvijejo vrsto nezaželenih in celo samodestruktivnih vedenj, če njihova potreba po biti viden ni zadovoljena in se čutijo prezrte. Težava nastopi, ko taka osnovna potreba preraste v nujo biti v središču dogajanja.

Zna biti, da se v odraslo dobo pogosteje prenesejo travme zaradi prezrtosti v otroštvu kot pa se zgodi posnemanje vednja psov. Strokovnjaki pravijo, da ni dvoma o tem, da npr. v sodelovanje v resničnostnih šovih mnoge pritegne ravno želja po tem, da bi bili (končno?) videni, končno uzrti. Sledi sicer razočaranje ob ugotovitvi, da so zgolj opazovani in ne videni. 5 minut slave je pač slab nadomestek za biti viden. Viden v smislu biti sprejet takšen, kot v resnici si. Viden skozi ali pa za nadeto masko. Verjamem, da ne more biti prav prijetno, če te mnogi gledajo, pa te nihče ne vidi.

V Odvetniški pisarni Čeferin imajo veliko dela. V imenu Zorana Jankovića so spisali tožbo zoper zloglasno poročilo KPK, v teh dneh pa Senat ljubljanskega Okrožnega sodišča razpravlja tudi o dopustitvi zasebne tožbe zaradi očitanih kaznivih dejanj, ki jo je poštempljala ista pisarna.

Po pravniški maniri je menda po prejemu tožbe treba vzpostaviti stik s tožilcem oz. njegovo odvetniško pisarno in povprašati kaj sploh hoče? Še toliko bolj kadar gre za očiten nesmisel. No, ker (še) nisem pravnik, se na pravniške protokole lahko mirno požvižgam, ta korak preskočim in se menim kar s sodiščem.

Tako pač čakamo na odločitev Senata in pravnomočnost tožbe. Glede na vsebino tožbe upravičeno pričakujemo, da pregona ne bo dopustil. No, glede na prakso tega sodišča, pa se kaj lahko zgodi tudi drugače. Potem bomo pač pomagali umazano in erotično perilo prati pred sodiščem. Težko razumem, zakaj bi si kdo želel to početi, ampak pozornost je pač pozornost. Nekaj stvari je z vložitvijo tožbe postalo javnih, pa bomo kakšno tudi objavili. Po pravnomočnosti, in ko bo čas za to. Postopku pač ne želim škodit, zainteresirana javnost, kot piše v tožbi, pa ima pravico vedeti nekatere stvari. Osebno moram priznati, da vedno bolj verjamem prav vsaki črki zapisani v knjigi Aneja Sama: Milena.

do it yourself.

~ Charles-Guillaume Étienne

Pa smo slovenčki res en hecen narod. Imamo en kup uradov in organov za nadzor, ki jih nihče ne upošteva. No, ali pa si jih po potrebi malo selektivno izbiramo. Ko organi preganjajo “naše”, so nepotrebni in bi jih bilo najbolje ukinit, ker jih zagotovo usmerjajo strici iz ozadja, vodi pa jih prav gotovo maščevanje. Zaradi česarkoli že. Ko na prste stopajo “njihovim”, zaupamo v njih integriteto in poštenje in verjamemo, da je končno odklenkalo silam kontinuitete pa kakršnekoli barve so že.

V sredo naj bi Državni zbor obravnaval poročilo Varuha RS. Za to naj bi bilo predvideno kar precej časa, vendar pa Varuhovih priporočil, po besedah poslanke Tamare Vonta, ni uresničil še nihče.

O dogovorih med stečajnimi sodniki in upravitelji nima smisla zgubljati besed, Balkanski bojevnik pa je tudi zgodba zase. Imamo pač visoke standarde, za kar bi morali bit pravzaprav hvaležni. Predvsem tisti, ki se znajdejo globje na drugi strani zakona. No, v resnici se mi kljub vsemu zdi prav, da se policija drži pravil. Prepričujejo nas, da pravna država vendarle deluje, pa tega ne verjame skoraj nihče več.

V bran predsedniku vlade, ki ga zloglasna in zagotovo maščevalna in od kakšnih stricev vodena KPK po krivem sumi koruptivnih dejanj, je stopila celo nesojena prva dama države, češ ali bomo pustili, da bodo Janšo križali? (Mimogrede, nikar. Še enega mučenika res ne rabimo…)

Na Zboru za republiko (kakšno in čigavo še vedno ne vemo) se je zgodil incident. Moški je žalil in tudi fizično napadel žensko, iz posnetkov pa ni videti omembe vredne reakcije voditelja srečanja, g. Štuhca. Prepir se je očitno še nadaljeval tudi kasneje in pred dvorano, pa je plačilni nalog doletel tudi žensko. Že res, da pravice ne bi smeli jemati v svoje roke, saj imamo menda za to organe (ki nas bojda lahko zavarujejo šele, ko je naše življenje v resnici ogroženo (hm, kam paše davljenje?), lahko pa spišejo npr. plačilni nalog, kar zadnje čase kar hitro storijo) je pa verjetno kljub vsemu težko ostati miren in tiho, če te nekdo žali in fizično napade. No, še bolj kot težko je to kot kaže modro. Vsaj če si nočemo plačilnega naloga prislužit še sami.

Imamo tudi cel kup nadzornih organov. Inšpekcij, takšnih in drugačnih. Njihova naloga je varovati javni interes in javni interes je zakonito delovanje fizičnih in pravnih oseb v družbi. No, razen kadar ni drugače.  Kaj čmo, tudi inšpektorji so menda krvavi pod kožo. Eni zna biti, da nekoliko bolj. Morda celo preveč. Če gre statistiki verjeti in metoda lastne kože jo potrjuje, kršitve inšpektorjev ne morejo biti prav redke. Je pa redko ukrepanje oškodovancev. Kaj češ, saj že vrabci na veji čivkajo, da naši zakoni ščitijo barabe. Se je bolje potuhnit in se ne več izpostavit sploh. Le poglejte, kaj počno heroju Klemenčiču. Kako hitro se da šele opravit z navadnimi državljani? Ne ne, ne gre se izpostavljat. Pa še toži bab nihče ne mara. To smo si menda zapomnili še iz vrtca. Se bo že našel kdo drug, ki bo za skupno dobro svojo glavo naprodaj nosil. Če z molkom sporno delovanje podpiramo in se torej posledično s kršitvami strinjamo, tako in tako ni važno, “saj se ne bo nič spremenilo”.

Pa v bistvu je res. Ne bo se. Ker če ni prijav, ni kršitev, pa kritična masa gor al dol. Če kakšna sem in tja je, ne gre za sistemske napake, pač pa za posamezne in torej opravičljive nerodnosti. Se pač zgodi, a ne. Napake se dogajajo vsem, tudi če so take, za katere več zakonov pravi, da se ne bi smele in vsi znaki kažejo, da so pogoste.

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je v SVIZ-ovem kolektivnem sporu odločilo v korist tožnika. Sodba še ni pravnomočna. Nič zato, všeč mi je del, ki s pravnomočnostjo nima zveze. Vlada bo namreč morala razliko do polnega regresa plačati vsem članom in članicam SVIZ-a. Ne vsem zaposlenim, pač pa članicam in članom sindikata, ki se je izpostavil in kolektivni spor vložil. In če bodo na koncu tožbe vložili in dobili vsi sindikati je prav, da plačilo pripade članom sindikata. Kdor ni član sindikata naj se bori sam. Solidarnost se začne na začetku, ne na koncu!

Po takšnih in drugačnih raziskavah javnega mnenja je s stanjem pri nas nezadovoljna večina prebivalstva. Tudi okoli mene ima večina kaj za pripomnit. In? Nič. Psi lajajo, karavana gre dalje. JS je še vedno zajedavski parazit, ki uničejo državo. Seveda predvsem zaradi učiteljev, kuharic in skoraj zagotovo tudi čistilk. Pa viška medicinskih sester ne gre pozabit.
V parlamentu še vedno sedijo tudi plagiatorji in goljufi, občin imamo še vedno kar lepo čez 200, župani so kljub obtožbam in pravnomočnim obsodbam še vedno (lahko) lokalni šerifi, nedovoljen in nezakonit pretok informacij še kar teče, na poti med ministrstvom in parlamentom se izgubi cel šop listov z osebnimi podatki pa nihče ne odgovarja, saj krivca preprosto ni… In? Nič. Včasih se resno vprašam, če si ta narod sploh zasluži zombije?

Že kar nekaj let je mimo, ko sta bila člana naše družine tudi dva FIV pozitivna mačka. To je bilo še včasih, ko sem bila prepričana, da stroka pripada strokovnjakom. Da naj vsak dela tisto, kar pač zna in za kar je usposobljen. Strokovnjaki za zdravje mačk so pač veterinarji, njim je treba zaupat in njim so bile prepuščene odločitve v zvezi z zdravstvenimi ukrepi. Šele ko sem ostala brez prvega mačka, sem podvomila v veterinarske postopke in se lotila učenja. Še danes sem prepričana, da bi oba živela dlje, če bi podvomila prej… Lekcijo sem dokončno vzela pri Aški. Ni je odločitve, ki je ne bi bilo smiselno preverit in če hočeš, da je narejeno dobro – naredi sam.

Danes organom na prvo žogo ne zaupam več. Nobenim. Še vedno verjamem, da imamo organe, ki so zadolženi zato, da stvari spravijo v red, le da vem, da jim je pri tem treba pomagat in gledat pod prste. Neodvisnost, nezmotljivost in nedotakljivost so različni pojmi. Izkušnje pač. In učenje. Kdor je rekel, da ne smemo obžalovati ničesar, saj je vsaka stvar ali razlog za srečo ali pa za novo izkušnjo, je že vedel o čem je govoril. Jaz sem jim hvaležna. And guess what? The best is yet to come!

than to commit a hasty action whose evil consequences will extend to all connected with you.”

~ Charlotte Brontë

To je zgodba o štirih ljudeh po imenu VSAKDO, NEKDO, KDORKOLI in NIHČE.
Opraviti bi morali pomemben posel, ki bi ga lahko opravil VSAKDO.
Vsakdo je bil prepričan, da ga bo že NEKDO opravil.
KDORKOLI bi nalogo lahko opravil, a je NIHČE ni. Zato se je NEKDO močno razjezil, saj bi delo moral opraviti VSAKDO!
VSAKDO je menil, da bi ga pravzaprav lahko opravil KDORKOLI, NIHČE pa ni spoznal, da VSAKDO tega pač ne bo opravil.
Na koncu je VSAKDO obtožil NEKOGA, ker NIHČE ni opravil tistega, kar bi lahko opravil KDORKOLI!

In nauk zgodbe? Vsi smo mi KDORKOLI, le ne zavedamo se tega dovolj pogosto.

Zjutraj mi je nekdo zaželel srečno novo leto, ker se letos menda še nisva videla, jaz pa se novega leta sploh ne spomnim, tako nekje daleč zadaj se mi zdi. Prav z novim letom je povezanih največ žalostnih dogodkov mojega življenja, pa ga ne praznujem več.
December je tudi sicer zame nadvse naporen mesec. Nikakor ne najdem dovolj časa za odmik od burnega dogajanja, ki ga nujno rabim, da si v samoti napolnim baterije in uredim svoje misli. Letos se je, kot vse kaže, zavlekel še globoko v januar in ne kaže nikakršnih namenov, da bi se zaključil. Ker se tudi jaz nimam namena odreči času, ki ga potrebujem zase, se bova morala nekako zmenit, da bo dovolj prostora za oba. No, ali pa raje zame. December je gostoljubje že prekoračil.

Globoko v dušo, tako, prav zares globoko in veliko bolj kot je sprva zgledalo, se mi je vsedel del misli, ki mi je bila izrečena na enem od sestankov. “Vi niste Robin Hood. Dolžni ste poskrbeti zase in za svoje.”
Ob neki drugi priliki mi je bilo razloženo, da sem sama s seboj v paradoksu. Pravzaprav bi se prav lahko tudi ob tej priliki ponovila ista misel. Drži, nisem Robin Hood. To pravzaprav že vem. Čas je, da se še vesti neham tako, pa tudi v paradoksu ne bom več

No, v resnici ni tako preprosto, če ti tega niso vbili v glavo, ko je bil čas za to. Geni, pri čemer človeški ne izstopajo,  so namreč bolj altruistične narave. No, bolje rečeno, altruizem imamo zapisan v genih. Nerodna reč pri tem je, da je verjetnost samoodrekanja v korist drugih bolj verjetna kadar gre na račun nekoga ki bo nekega dne od tega lahko kaj imel. V imenu večje skupne koristi, jasno. In še bolj nerodna je, da se človeška rasa igric ne igra vedno po pravilih.

Hormoni vplivajo tudi na delovanje naših možgan. Kot so odkrili raziskovalci, oksitocin in vazopresin pri nečloveških sesalcih poskrbita za delovanje, ki je usmerjeno v zaščito potomcev in partnerjev. Torej za tisti del, ko smo dolžni poskrbeti zase in za svoje. Kot kažejo rezultati raziskav, pa pri ljudeh nevrohormoni, predvsem oksitocin, vplivajo na to, da se altruistično delovanje razširi tudi na druge pripadnike vrste, ki so popolni neznanci. Ne samo to, izključene niso tudi druge oblike življenja. Dejstvo, da geni napovedujejo naš altruizem, je zagotovo zanimivo. Pri ljudeh variacije genov receptorjev za en ali drugi hormon lahko vplivajo na njihovo strukturo ali kvaliteto in tako spodbudijo ali pa zavrejo njuno funkcijo. Študija je potrdila predvidevanja, da prav to povzroči, da ljudje tudi tujce lahko doživljamo kot najožje sorodnike.  Posamezniki so tako lahko bolj ali pa manj altruistični, krivec za to pa so receptorji. No, ne nujno tisti v recepciji kakšnega nobel hotela, pač pa tisti, ki se v naših možganih menijo z nevrohormoni. Kdo bi vedel ali je odmik od načina delovanja živalskih receptorjev napaka ali napredek? V tem norem svetu, kjer premnogi na glas govorijo “skupaj” in potihem delajo zase, bi bilo bolje staviti na tisto prvo. Če je kje kaj, kar bi bilo za storiti, seveda v skupno dobro, lahko pravzaprav to opravi kdorkoli. Namreč. Tudi jaz znam pogledat čez svoje hormonske motnje, če so kdaj slučajno to bile.