Če drži, da je psihopat nov tip človeka, nas lahko počasi začenja pošteno skrbeti. 4 do 5 % populacije naj bi že bilo psihopatske, kar pomeni vsak 20 do 25 človek, ki ga srečamo. Psihopati niso le okrutni morilci kot jih poznamo iz filmov in črne kronike. Po svetu hodijo urejeni in šarmantni in oprezajo za okolji, kjer bi lahko zasedli vodilno mesto. Ljudje jim predstavljajo le oblazinjen objekt, mehke stopničke po katerih se vzepnjajo. Ustroj današnje brezvestne k dobičku usmerjene družbe z izumirajočo empatijo jim je pisan na kožo. Za svojo nemoteno “srečo” nujno potrebujejo občutek moči in oblasti, občutek, da nekdo poskoči za njih v trenutku, ko si sami to zaželijo, pa si ga skušajo zagotoviti tako ali drugače, kjerkoli se pač znajdejo. Pomembno jim je le, da nastopajo s pozicije moči, pa naj bo v družinskem krogu, krogu prijateljev, krogu prostovoljnih organizacij, ambicioznejši pa v poslovnih krogih in celo na nivoju vlad držav. V okolju, kjer vladajo psihopati, imajo ostali na voljo le dve možnosti – ali postanejo njihove žrtve, ali pa psihopatsko vedenje prevzamejo tudi sami. In ker si vloge žrtve nihče ne želi igrati…

Kar psihopate razlikuje od ostalih, je očem nevidno. Nimajo vesti. Informacije v možganih obdelujejo na drugačen način in v drugih delih možgan. Čelni reženj, ki je zadolžen za empatijo, pri njih priučeno ali prirojeno ne deluje, zato se niso zmožni vživeti v občutke drugih. Občutek vesti je izklopljen, njihov način dojemanja dobrega in zlega pa popačen – dobro je tisto, kar služi njihovemu cilju in zlo vse tisto, kar jim je pri tem v napoto. Pri tem početju so brezčutni, brez sramu in brez občutka spoštovanja drugega. Morda prav zato tako z lahkoto posegajo čez meje zakonov.

Mnogi, od strokovnjakov do duhovnih učiteljev, nas učijo, da zaradi svojih vedenjskih vzorcev privlačimo vedno isti tip človeka. Zna biti, da zato, ker se moramo naučiti življenske lekcije in dokler je ne osvojimo vajo pač ponavljamo, morda pa je vzrok v čem mnogo bolj otipljivem, kemično in biološko obarvanem. Nenazadnje se v naših možganih odvijajo tudi kemični in biološki procesi.

V svojem življenju sem se znašla že v obeh vlogah – vlogi tiste, ki je opravljala neke vrste delo terapevta in nadomeščala kemična pomagala, tiste, ki je tem temam želela posvetit kariero in si nekje na poti premislila, pa žal tudi v vlogi žrtve. Tisti, ki je rekel, da je kovačeva kobila bosa, je že vedel o čem je govoril. Upam, da vedo tudi tisti, ki pravijo, da se lekcije nehajo ponavljati, ko jih enkrat osvojimo. Zagotovo me delovanje možgan še vedno zanima, ukvarjanje z motnjami, ki iz tega izvirajo, pa še bolj zagotovo ne več. Če iz teh motenj izvirajo kršitve predpisov, imamo za ukvarjanje s tem pristojne organe.

Predpisov je veliko in spoštovati prav vsako črko vsakega zakona je zagotovo težko. Zna biti, da bo držalo, da se med kršitelji znajdemo vsi. Imamo tudi nekaj pravic, ki se jim reče temeljne človekove pravice. Nekatere varuje tudi ustava kot naš najvišji akt. Psihopatom je to, verjamem, težko razumeti. Med ustavno varovane pravice sodi tudi tajnost zasebnih pisanj. Če odmislim moralne zadržke, spoštovanje človekove zasebnosti in intime, je nedovoljena objava zasebnih pisanj tudi kaznivo dejanje. Kaznivo!

Priznam, ko sem se pred leti znašla v vlogi bralke pisanj svojega predhodnika, ki niso bila namenjena meni, na Kazenski zakonik še pomislila nisem, nelagodje in misel, da se znam kdaj znajti v ravno obratni vlogi pa sem odgnala kot skrajno absurdno. Saj gre vendar za zaupne pogovore in zagotovo moram biti izjema in takole posredovanje tujih zasebnih pisanj ne more biti navada… in zapisano moram prebrati zgolj in izključno zato, da lahko “pravilno” razumem krivico, ki se je zgodila legalni prejemnici pisanj. Pa sem se seveda zmotila in se nekaj let kasneje znašla ravno tam, kjer se nisem želela. Dobri dve leti bo od tega, kar sem prvič zapisala:
-moja zasebna pisanja (elektronska in druga sporočila) so zasebne narave in namenjena izključno naslovniku. V mojih arhivih se najde veliko zasebnega dopisovanja z veliko različnimi ljudmi. Cenim in varujem svojo zasebnost, prav tako pa zasebnost drugih.
Za branje mojega zasebnega pisanja torej priporočam tkanje osebnih vezi z mano in ne branje tovrstnega pisanja, namenjega drugim. Nenazadnje je menda prijetneje brati nekaj, kar je namenjeno osebno nam in ne kar je bilo namenjeno drugim? No, vsaj meni

V dobrih dveh letih kasneje je zaokrožilo še nekaj mojih zasebnih pisanj. Tokrat za branje mojih zasebnih pisanj ne priporočam več tkanje osebnih vezi. Grob poseg v mojo zasebnost je sicer nadvse moteč po povsem osebni plati, ukrepanje pa bo skrajno neosebno. Kljub temu imam priporočilo, tokrat nekoliko drugačno, lahko bi se mu reklo tudi poziv. Pozivam namreč prejemnike mojih zasebnih pisanj, namenjenih izključno naslovniku, vodji Zavetišča Horjul torej, da v kolikor vas med prejemnike sporočil poslanih vodji in direktorici Zavetišča Horjul nisem uvrstila jaz, pa ste sporočilo prejeli, me o tem obvestite in mi posredujete prejete kopije. Recimo v nekaj naslednjih dneh. Ustava namreč tudi meni zagotavlja tajnost pisem in varovanje osebnih podatkov. Moja pisanja, še toliko bolj pa tista zasebna, so torej na voljo prejemnikom, ki jih sama določim in organom, ki preiskujejo zlorabe in druge kršitve. Vsak ima pravico sam odločati o tem koga želi spustiti za meje svoje zasebnosti, Samčeva dovoljenja, da kogarkoli seznanja z mojo, nima. Nedovoljeno objavo zasebnih pisanj obravnava kazenski zakonik, torej gre za kaznivo dejanje, pošiljatelj pa je torej storilec kaznivega dejanja. Če se tega niste zavedali do sedaj, od tega trenutka dalje tega več ne morete trditi. Ne vem, če ste sostorilec kaznivega dejanja, če me o nedovoljeno prejetih elektronskih pismih ne obvestite, boste pa o tem zagotovo obveščeni, če temu je tako. Za koga med vami morda že vem, za koga morda še bom, za koga morda tudi ne. Lahko upate, da imaste srečo, lahko pa nehate sodelovati pri kršitvah. The choise is yours. Oz. kot pravi Universal paradox: you are free to choose, but you are not free from the consequence of your choice.

Predstavljajte si, da nimate vesti. Nič, niti kančka. Da ne premorete empatije, občutkov krivde, se nikoli ne pokesate in v laganju ne vidite nič slabega. Predstavljajte si, da je vse kar vidite, na voljo vam, da uporabite (zlorabite) za dosego svojih ciljev. Predstavljajte si, da vas niti za trenutek ne muči občutek sramu ne glede na to kaj ste storili, koliko njih pohodili, kakšno opustošenje za seboj pustili, koga vse žrtvovali ali koliko njih nategnili. Predstavljajte si, da vse, kar počnete, razumete kot nekaj dobrega in vse, ki mislijo drugače ali vam stopijo na pot, dojemate kot nekaj slabega, tisto, kar je dovoljeno odstraniti. Predstavljajte si, da ni prav ničesar, kar ne bi bili pripravljeni storiti za dosego svojih ciljev. Ničesar, nobenih moralnih ali zakonskih zadržkov, hladnokrvno bi počeli vse, kar sem vam tisti trenutek zahoče. Ne gre? Morda zato, ker vam vest tega ne dovoli. Psihopati vesti nimajo… Zavedno ali ne, naših življenj se tako ali drugače redno in vsakodnevno dotikajo.

Za antisocialno motnjo naj bi trpel večji odstotek ljudi kot za anoreksijo. No, trpijo pravzaprav bolj drugi…
Alan Harrington pravi celo, da je psihopat nov tip človeka. Posledica pritiskov modernega življenja, pač. Vse bolj materialistična potrošniška družba, neustavljiva želja po vedno večjih zaslužkih in dobičkih, uspeh za vsako ceno in propadanje vrednot so naravnost idealni pogoji za brezvestne ljudi. Psihopati so takorekoč “junaki” dananšnejga časa. Na pogled se v ničemer ne razlikujejo od tistih z vestjo. Vedo kaj delajo in to znajo dobro početi, so šarmantni in karizmatični, škodljivih posledic njihovega početja ni lahko zaznati, dokler si vas ne izberejo za potencialno žrtev. Ker nimajo vesti in so pri svojem delovanju neusmiljeni, delujejo kot stroji in pri tem so zelo učinkoviti. Znajo manipulirati in si pridobiti zaupanje. Težko jih je ujeti pri kršenju predpisov kljub temu pa povzročajo neizmerno škodo družini, znancem, prijateljem… Njihova neomajna samozavest s skoraj nadnaravno silo privlači običajne, še bolj pa plašne ljudi. Psihopati jih tako od daleč, z distance, nevpleteno in hladnokrvno proučujejo, dokler ne odkrijejo njihovih strahov in želja, potem pa jih pretanjeno “oblikujejo” po svojih željah in potrebah, ne da bi sami to sploh opazili.

Psihopati so plenilci. Povsem enako kot v naravi plenilci uporabljajo vse mogoče tehnike, da bi se pritajili in ulovili plen, psihopati razvijejo vse sorte kamuflaž, spretno sestavljenih iz izbranih besed, laži, različnih pojavnih oblik in manipulacije. Plenilec v naravi svoj plen podrobno opazuje, ga izloči iz črede, se mu počasi približuje in ga osamljenega napade, psihopat pa s pomočjo manipulacije, namišljenih teorij zarote in šarmom svojo žrtev takorekoč iztrga iz družbe, da brez podpore in zaščite postane njegov lahek plen. Korist, ki jo imajo psihopati od svojih žrtev, ni vedno na prvi pogled očitna. Kadar lažejo in manipulirajo, da bi se dokopali do finančnih in materialnih ugodnosti, o obetajoči se koristi ni dvoma. Težje pa je odkriti koristi, ki se skrivajo za dejanji psihopata, ko gre za ljubezenska razmerja ali lažna prijateljstva. Ameriški psihiater Hervey Milton Cleckley je menil, da si to lahko razložimo le tako, da psihopati uživajo, ko drugi zaradi njih trpijo. Podobno je običajnim ljudem v veselje videti druge srečne, psihopati pa uživajo ob diametralno nasprotnem.
V nasprotju s splošnim prepričanjem so posamezni psihopati lahko zelo naklonjeni živalim, kljub temu pa jim v odnosu do njih samih predstavljajo le objekt. Psihopati ostajajo brezčutni, manipulativni in šarmantni socialni plenilci, popolnoma brez vesti in občutka za čustva drugih, ki za seboj puščajo široko sled strtih src, razblinjenih sanj in praznih denarnic. Kadar se jim uspe pririnit na pozicijo moči, v vrhove podjetij in vlad, pa so posledice njihovega opustošenja še bolj pogubne. Zna držati, da smo se kot civilizacija znašli na točki samouničenja.

Zna biti, da se res zdi, da je naravni red stvari tak, da se tisti, ki so zaradi psihopatov najbolj trpeli, najbolj zavedajo pogubnih posledic njihovega vpliva in najbolj pozivajo k prevzemanju bremena odgovornosti za spremembe v svoji okolici.

Kot je zapisal Dr. Andrew Lobaczewski: Cherish assistance from the Universal Mind and know that Great Values often grow from Great Suffering.

Navjot Singh Sidhu

Oh yeah, been there, done that and survived! They pick the best, brightest and sexiest women they can lure. (From Women Who Love Psychopaths) But! Is it possible to beat them in their own game? Few people have the strength and the intelligence to do this successfully. Wanna take your chance?